Hiša velikih zgodb

Vsak povprečen Slovenec pozna založbo Mladinska knjiga najmanj po knjižnem klubu “Svet knjige”. Zbirka “Zlata knjiga” je gotovo našla pot v vsak dom, prav tako “Enciklopedija Slovenije”. Odraščali smo ob rdečih knjižnih hrbtih zbirke “Naša beseda”, se učili tujih jezikov ob kasetah 2000S in spoznavali vedno nove medije, prenašalce vsebin kot so CD-ji, DVD-ji … Naši otroci so lahko odraščali tudi že ob njihovih poučnih in zabavnih multimedijskih kompletih. Gotovo so se nam vsedli v srce tudi njihovi drugi kompleti s knjigo oz. samostojne znamke, poznamo izdelke z Mačkom Murijem, Muco Copatarico ipd. Uspešno zgodbo in pestro zgodovino, delo in direktorovanje do upokojitve v tej uspešni založbi in predvsem, kaj vse se je dogajalo v zakulisju, je napisal Milan Matos. Deset let po upokojitvi je zbral voljo in čas, da se je v spominu še enkrat podal na bogato karierno pot. Milan Matos je kader “iz neke druge šole”, opisuje način dela, kjer se še prepletajo kreativen, deloven, ekonomski, človeški in predvsem etičen vidik posla. Iz knjige izvemo, da je ob novoletnih zabavah direktor vseh 500 ljudi poznal po imenih, bil človeški, a odločen in oster, delal v prostem času, iz entuziazma. O njegovem uspešnem delovanju veliko govori podatek, da so bili na 40. mestu med slovenskimi podjetniškimi skupinami in to s knjigami! Tu je nepregledna množica uspešnih projektov, tisoči novozaposlenih, nenehne širitve trga … Širša strokovna javnost mu je podelila Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo in priznanje Združenja Manager za življenjsko delo. Knjiga se mestoma bere kot kriminalka, triler ali detektivka, saj so na založbi kar 12 let bíli lastninsko bitko, v kateri so njemu in sodelavcem grozili celo s smrtjo. Hkrati je to knjiga idealista, svetovljana, zanesenjaka, humanista, poznavalca literature, ki ga ves čas žene ideja, kako zbližati bralca in knjigo, pri tem pa še nekaj zaslužiti. Po prebranem bi se gospodu in sodelavcem zahvalila za vse, kar so pri Mladinski knjigi naredili za nas, za bralce, za slovenstvo, za slovenski jezik, za branje, znanje. Z besedami se verjetno ne da opisati, kakšna mogočna vera v svojo idejo je morala voditi to ekipo, ki je od leta 2009 ni več. Vsaka pot se izteče, pridejo novi ljudje, z novimi idejami. Le želiš si lahko, da bi ti bili taki, da bodo nadaljevali delo z isto širokim duhom in mogoče vsaj nekoliko bili odprti za tvoje predloge ali vsaj izkušnje, ter se posla s knjigami ne bodo lotili birokratsko. Da bodo ponižno prisluhnili, eno celo življenje menda že nekaj pomeni. Ker se to v tem primeru ni zgodilo, je to tudi knjiga o žalostnem slovesu, neizpolnjeni upokojitvi, zgodba, ki se dogaja vsak dan, vsako minuto na različnih koncih sveta; kako te zamenjajo, pozabijo, gredo “naprej”. Pa gredo res naprej? Zavedati bi se morali, da zamenjava pri takih ljudeh ne pomeni, da si “lahko zamenljiv”. Osebe, kot je Milan Matos, ne bo mogoče ali vsaj ne zlahka oz. lahko zamenjati. Knjiga je zgodba vseh nas, Slovencev, je zgodba vseh knjig, ob katerih smo rastli, živeli, delali spomine, hkrati pa zgodba o tem, zakaj se je sploh lahko zgodila. Je tudi čudovit priročnik za managerje. Je pa tudi opomin, da se preko knjige še enkrat, vsaj zadnjič, lahko izraziš in upaš, da bo nekoč, nekje, nekdo to razumel, slišal in ponovil:). Knjige to moč – imajo.