Hitlerjeve pokuševalke : v volčjem brlogu
Žanr | psihološki roman, vojni roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2019 |
Založba | Hiša knjig, Založba KMŠ |
Prevod |
Mina Mušinovič |
Ključne besede | Nemci, Nemčija, Odnosi med spoloma, Prijateljstvo, Prisilno delo, Svetovna vojna 1939-1945, Vsakdanje življenje, Ženske |
Ženske in kako preživeti v Volčjem brlogu
Rosa Sauer leta 1943, stara šestindvajset let, iz Berlina odpotuje v Vzhodno Prusijo h tašči in tastu. Njen mož Gregor se kot nemški vojak bojuje v Rusiji, mama ji je nedavno umrla v bombardiranju Berlina, osamljena mlada žena z veseljem sprejme zatočišče pri moževih starših. Vendar kmalu po prihodu na kmetijo dobi obisk dveh SS-ovcev, ki zahtevata, da se zglasi kot ena izmed pokuševalk hrane v Hitlerjeven Wolfschanzu – znamenitem Volčjem brlogu. Hitler je v strahu pred zastrupitvijo vpoklical deset žensk, ki so prisiljene trikrat dnevno jesti slastne obroke iz kuhinje, namenjene diktatorju, ter nato čakati eno uro na delovanje morebitnega strupa v hrani. V napeti, srhljivi pripovedi se prepletajo življenjske zgodbe ter medosebni odnosi nesrečnih žensk, ki pod strogim nadzorom stražarjev vsak dan znova trepetajo v strahu za preživetje. Roman, napisan po resnični zgodbi, skozi prvoosebno izpoved glavne junakinje prikazuje tragedijo nemškega življa, ujetega v primež slepe zaverovanosti v Hitlerjevo nacionalno stranko ter ponižanega v bridkem spoznanju o »zatonu bogov« s popolnim porazom ob koncu druge svetovne vojne. Avtorica je za roman prejela l. 2018 nagrado Premio Campiello.
Objavljeno: 27.05.2019 13:15:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:07
V menzi Krausendorfa so bile letve cele. Gregorja ni bilo ob meni in jaz sem bila sama. Škornji SS-ovcev so narekovali ritem obroka, kot bi z njimi dajali tempo preteči možnosti naše smrti. Kako okusni so bili ti beluši, strup pa je verjetno grenak? Vsak grižljaj, ki sem si ga nesla k ustom, mi je skorajda ustavil srce. Elfriede, ki je prav tako jedla beluše, me je opazovala, jaz pa sem pila vodo, kozarec za kozarcem, in poskušala odplakniti lastno tesnobo. (str. 26)