Hodim, torej grem
Žanr | potopis, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Planinska zveza Slovenije |
Ključne besede | Doživljanje, Gore, Narava, Pohodništvo |
Podobe, ki jih imamo radi
Slovenci smo od nekdaj narod hribolazcev, čeravno gora nekoč nismo obiskovali tako množično, kot jih danes. Razloge za slednje gre iskati v večji mobilnosti, lažjim dostopom do izhodišč in (ne)potrebne opreme ter razmahu spletnih objav in portalov, ki so lepote nekoč odročnega sveta približali sleherniku. Danes v hribe zahajamo tako rekoč vsi. Eni pogosto, drugi redkeje, se pa vsi po vrsti radi pohvalimo s kakšno (zahtevnejšo) turo najlažje kar na kašnem od družbenih omrežij in najpogosteje s pomočjo dih jemajočih fotografij, s čimer ni seveda nič narobe. Je pa o takšnih turah lepo tudi kdaj prebrati kaj lepega. Slovenci premoremo precej planinske literature, ki je največkrat tudi kvalitetno zapisana, a vseeno se redko med njimi najde knjiga, ki je napisana v tako izbornem jeziku in je tako stilsko dovršena, kot je knjiga Hodim, torej grem Marjana Bradeška. Njegovo pisanje nas dobesedno prestavi v njemu ljuba okolja in skozenj njegove opise jih občutimo, kot da smo tam, skupaj z njim. Popelje nas v odročne grape, zasneženo sredogorje in na visokogorske grebene, kamor tudi v teh planinarjenju zelo naklonjenih časih redko zaide noga pohodnika. Morda pa se bo z Bradeškovo knjigo tudi to malce spremenilo. Prav bi bilo, da se nekoliko razbremenijo najpopularnejše poti, prav pa bi tudi bilo, da kakšne ostanejo nekoliko skrite pred množičnim obiskom. Vsekakor pa ne dvomim, da se bodo bralci Bradeškove knjige, ki jih bo na kakšno od v knjigi opisanih poti zanesel korak, do okolja, v katerem se bodo znašli, obnašali maksimalno spoštljivo. To namreč od njih zahteva že estetika zapisanega v njej. Obilo užitka v branju in varen korak!
Objavljeno: 29.03.2024 09:04:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:54
A nekaj mi je manjkalo. Nekaj, kar se mi je že dolgo motalo po glavi. Osmica v Prisojniku! Po Kopiščarjevi gor pa prestop na Hanzovo, potem na vrh, sestop po grebenu do okna, po Kopiščarjevi do odcepa, prestop na Hanzovo – ter po njej v dolino. To bo to! Kako imenitno je delati načrte, ko sediš sredi gora, na nižjih vrhovih od tistih, kamor si želiš, in je zato načrt videti še veliko bolj velikopotezen. (str. 97)