Hrapeško

Hrapeško je pripoved o gorostaslem makedonskem silaku, nenavadno spretnem vrtnarju, ki ga kot znamenitost ali mit, živo legendo pokažejo turistom. (Ti sredi 19. stoletja pridejo tod mimo, v predmestje ob reki Vardar.) Vrtnarske škarje pred njihovimi nosovi vrti tako spretno, kot bi šel v boj ali se mečeval, mimogrede ti postriže tudi brado. Navdušeni popotnik Georges ga vzame s sabo v Francijo, kjer mu Hrapeško pomaga pri vinogradništvu. Tam spremljamo njegovo preobrazbo iz neukega nasilneža v umetiškega steklopihalca. Steklo ga pritegne ob obisku cerkve, kjer si ogleduje poslikana okna in tako se prične učiti te spretnosti pri mojstru Otu. Oto svoj poklic jemlje sila resno, filozofsko podkrepljeno, v tem pa ga Hrapeško prekaša, saj ima v sebi neko nadnaravno umetniško energijo in občutek, s katerim dela prave umetniške čudeže iz stekla vseh barv. Spričo velikih, “junačkih” prsi je prav taka njegova vzdržljivost. Vzporedno spremljamo ljubezensko-erotično napetost med Hrapeškom in Otovo hčerko, Mandalino, s katero postaneta tudi ljubimca, zakonca in podjetniška družabnika. Vsakič, ko pričakujemo Hrapeškovo ustalitev, se ta ne zgodi. Nemirni duh ga vedno žene dalje, tako se tudi vrne domov, v Makedonijo, k prvi ženi Gulabiji in sinu, pa zopet gre naprej po svetu za steklopiharskimi doživetji, zopet k Mandalini in hčeri, pa do Murana, če ni drugega, potuje in doživlja v sanjah, dokler onemoglega in oslepelega v tujino ne pride iskat sin, ki ga končno odpelje domov. Tam se še kot stoletnik slep bori s škarjami proti trti, kot da je to pravi boj in kriči: “Bodite prekleti … bodite prekleti …” Duhovit, otožen, pravljičen, arhetipski, čudežen roman, poln barv, krhek kot steklo, rezek kot škarje, močan kot hrast ali hrastov sin – Hrapeško. Magično. Trenutno moj najljubši.