Hudičev jezik

Diplomirana romanistka in priznana prevajalka iz italijanskega jezika je bila kot avtorica kratke proze že večkrat opažena, s svojo odlično zbirko zgodb pa svoj ugled le še utrjuje. V njih se ne omejuje ne s časom, ne s prostorom, usode njenih junakov, nekateri so povsem anonimni, večinoma pa so to osebe iz resničnega življenja, spremljamo v različnih zgodovinskih obdobjih in naokoli po svetu. Tako bralec spozna kubansko dekle, ki sežiga knjige, katere se ji zamerijo zaradi svojih pomanjkljivosti, čeprav – kot zatrjuje – nikoli iz ideoloških razlogov, nato pa jih počasti z obrednim posipavanjem njihovega pepela okoli mogočnega drevesa. Če smo že pri pepelu, žaro z v prah spremenjenimi ostanki svoje žene, ki jih je ukradel s pogrebnega zavoda, naokoli prevaža mož, ki išče najboljši prostor, na katerem naj veter raznese njegovo drago, nato pa mu torbo z žaro nekje v Italiji ukradejo iz avtomobila. V drugih zgodbah lahko bralec prepozna Ivana Cankarja, ki ga na potovanju z vlakom proti Trstu nadleguje zgovorni sopotnik, francoskega pisatelja Guillauma Appollinaira, ki si je obisk v pariškem salonu Gertrude Stein lahko dovolil tudi ob najbolj nemogočih urah, ali pa pisatelja Maxa Broda, dobrega prijatelja in nekdanjega založnika Franza Kafke, ki mu mnogo let po prijateljevi smrti uspe tik pred zdajci pred nacisti pobegniti iz Prage, ne zmore pa izpolniti nekdanje obljube in uničiti Kafkovih rokopisov, katere pretihotapi s seboj. Pred bralcem se odvijejo še mnoge epizode iz življenja znanih osebnosti, na primer angleškega astronoma in skladatelja nemškega rodu, znanega predvsem po odkritju planeta Uran, ki mu je angleški kralj Jurij III. nekje poti koncu 18. stoletja predlagal, da za teden dni zamenjata svoji vlogi, in še mnoge druge, zapisane v občutljivem, mestoma eruditivnem slogu in zelo izdelanem jeziku.