Hvalnica senci

Jun’ichirō Tanizaki se je rodil v Tokiu. S pisanjem je začel že zelo zgodaj. Ko je bil star deset let je že objavljal v šolskem časopisu. Po srednji šoli se je vpisal na študij japonske in angleške literature, ki pa ga, ker je postal eden najobetavnejših avtorjev, nikoli ni dokončal. V času druge svetovne vojne je bil eden redkih, ki se ni vojno angažiral, kar mu je po vojni prineslo vrsto državnih nagrad in priznanj. Kot prvi Japonec je postal častni član Ameriške akademije in inštituta za umetnost in književnost. Pravijo, da bi, če ga ne bi prehitela smrt, postal prvi japonski Nobelov nagrajenec za literaturo. Umrl je leta 1965. Z esejem Hvalnica senci, ki je bil izdan leta 1933, je postavil spomenik japonski estetiki in predvsem senci, kot njenem bistvenem elementu. V povezavi z igro svetlobe govori o arhitekturi, umetnosti, ženski lepoti, kulinariki. Razložen je pomen zatemnjenosti prostorov ter barv in občutkov, ki se v popolnosti lahko razkrijejo šele v takih prostorih. Opisana je tudi razlika med doživljanjem sveta na vzhodu in na zahodu. Esej je fascinanten, napisan tako, da potem, ko ga preberemo, potrebujemo trenutek ali dva za vrnitev v svet realnosti. Zatemnjenost, odmaknjenost, neodkritost nas namreč nehote zapeljejo v svet domišljije in občutkov. S tem dobimo priložnost, da si zgradimo svoj bogat notranji svet, s pomočjo katerega se lažje soočamo z realnim svetom. Zato je esej tudi opomin vsem nam, da ni vseeno v kakšnih prostorih preživljamo naše dneve. Pa še tole. Pustite kdaj kakšen kotiček sebe in prostora neosvetljen. Čisto mogoče je, da boste o sebi in drugih izvedli veliko novega.