Ida in Hostnikova banda

Druga svetovna vojna se je končala. Pa je zavladal tudi mir?

Pričujoči roman nam odkriva tančice dogajanj povojnega obdobja. Še vedno je ta čas zamolčan, med ljudmi se o tem sliši le rahel šepet, če že. Avtor Silvo Grmovšek je pogumno zakorakal vanj. Kot dolgoletni domoznanec v Knjižnici Velenje je prišel tudi do peščice podatkov o ljudeh, ki so bili po vojni odkrito proti tedanji oblasti – pa čeprav so bili med vojno v partizanih. Še posebej se ga je dotaknila zgodba mladega dekleta iz Velenja, ki se je pridružila šoštanjski protikomunistični skupini, križarjem, pri prehodu čez močno zastraženo mejo z Avstrijo in pri tem izgubila življenje. Iz tega je nastala zgodba, ki ima korenine v povojnem dogajanju, sicer pa je čista fikcija. Avtor sam pravi, da se je s tem romanom želel rešiti prekletstva tega dekleta, ki se ga je držalo, odkar je izvedel za njeno zgodbo.

Knjiga je razdeljena na dva dela, v prvi spremljamo življenje mlade Ide, malce neugnane mladenke, ki je vedno preizkušala meje in se postavila za svojo pravico. Želela je le življenje brez jeklenih spon. V povojni družbi se je počutila ujeto – pričakovanja njene družine in prijateljev ter moreča politična klima so ji nadeli okove. Sprostila in poletela je le v amaterski gledališki skupini, kjer je blestela. Ko pa se je zgodil usoden dogodek, ki je zapečatil to dogajanje, se je odločila za beg čez mejo.

V drugem delu spoznamo Hostnikovo bando, eno od križarskih skupin v Šaleški dolini. Glavni člani sta brata Hostnik ter njun najboljši prijatelj. Občasno se jim pridružijo somišljeniki. Trudijo se, da bi pomagali revnim in lačnim, pri tem pa ne izbirajo sredstev za svoj cilj. Veliko pomislekov in zamer imajo proti trenutni oblasti. Računajo na to, da bodo prišli Amerikanci in vzpostavili nov red, z njimi na čelu.

Pisateljev prvenec se zelo tekoče bere, tema sama pa je težja. Iz skopih uradnih podatkov, ki so ostali ohranjeni, je skušal orisati povojni čas skozi človeške usode. Ne nagiba se ne na eno, na na drugo stran, želi le, da ta, za mnoge usoden čas, ne izgine v pozabi.