Igra kresnic : mojim prednikom
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Štorje, 2015 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Rodbine |
"Obstaja prostor, / v katerem se zaustavi čas / in te poboža tišina." (str. 41)
“Ko mi je bilo dvanajst let, sem na dvorišču v Danah zagledala roj kresnic. Tega trenutka ne bom pozabila nikoli,” pojasni Magdalena Svetina Terčon naslov zbirke. Tišina velikokrat boža. Največkrat ob izgubah ali spominih na ljube ljudi. Tudi na prednike. Če se je mednje zapisal starš, potem je tišina tišja, zapisano močnejše. Pesniška zbirka Igra kresnic je posvečena prednikom, preko katerih je pesnica okusila njihovo bližino, preko njih sprejemala napotke, ljubezen, sočutje. Pesničin rod, rod Kranjčevih, se je razpršil po svetu, ostali so spomini, sanje, hrepenenje. Prvi del pesniške zbirke je posvečen dedu Andreju Renerju, drugi del babici Mariji, tretji samo-izpovedim, četrti del pa očetu Antonu Svetini. V zadnjem rodu je doma ostala mati s hčerjo in sinom in ugasnilo je družinsko ognjišče, ugasnili so mehki objemi in ‘skalila se je kri’, kot pravi pesnica. Zanimivost žepnice je ustvarjalkino družinsko drevo na notranji strani platnic, ki ga je sestavil rodoslovec Robert Fonda. Spremno besedo je napisala Jasna Majda Peršolja. Pesniška zbirka je zelo intimna in čustvena, nastala v samozaložbi.
Objavljeno: 10.05.2018 07:36:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:39
– Vem, da ni prav. / Odšla bo k staremu ognjišču, / legala bo v hladno posteljo, / zbujala se bo v mrzel dan / in rojevala brez hrepenenja. // Dal ji bom popotnico, / ko bo za vedno izgubila dom, / in samo v mislih ji bom rekel, / da sem jo pozabil ljubiti. (str. 10)
– Kmalu bo moja češnja ugasnila, / moj oreh utihnil in moja trta zgnila. / Trate bodo prekrile moje žulje / in iz nje bodo vzklile bilke samote. / Ko jih bodo kosili, / nihče ne bo imel poguma, / da bi zamenjal semena. (str. 12)
– Nekega dne, / ko sem bila stara kot on, / sem legla na travo, / ki jo je takrat kosil, / in zemlja pod njo mi je zašepetala: “Ne vem.” (str. 49)