Igra z ognjem

S kapo, preveliko obleko in sklonjeno glavo se me skoraj ni dalo prepoznati. Bila sem popolnoma nevidna.
Živela sem v mestu, ki sem ga sovražila, med ljudmi, ki so bili do mene nezaupljivi, in nisem imela možnosti, da pobegnem iz njega, saj sem morala skrbeti za babico, ki je zanetila požar, za katerega me je okrivila.
West mi je z dlanmi objel obraz in me prisilil, da sem ga pogledala.
Trepnila sem z očmi, da bi ustavila solze, in z zadržanim dihom čakala njegovo sodbo.
Poljubil me je na čelo, se z ustnicami zadržal na njem, nato pa mi rekel najbolj neumno, nezaslišano, lepo in ganljivo stvar, ki sem jo kdaj slišala.
»Hvaležen sem, da se je tisti torek končal tako.« Njegov glas je bil hripav. »Kajti najhujši dan v tvojem življenju je meni prinesel najboljšo različico tebe.«


Str. 229-230