Igre brez meja
Žanr | družbeni roman, družbenokritični roman, kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Modrijan |
Zbirka |
Svila |
Ključne besede | Afriška ljudstva, Migracije, Preživetje, Reševanje |
Biznis z življenjem in smrtjo.
V tokratnem kratkem romanu Igre brez meja Andrej Skubic obravnava aktualno evropsko temo afriških pribežnikov. Dva gorenjska mladca se v lovu za denarjem odpravita na otok Lampedusa, kjer služita s pobiranjem trupel pribežnikov iz vode in prodajo njihovih osebnih predmetov. Pripovedovalec, eden o mladeničev, ni negativec, saj tvega s skrivanjem preživele Afričanke z otrokom in jima skuša zagotoviti dostojno življenje.
Strašljivo v zgodbi je dejstvo današnjega časa, da se utopljence obravnava zgolj kot robo ter biznis z usodami nemočnih ljudi. Še kako aktualna tema današnjega časa, ki bralca prisili v razmišljanje o vrednotah današnjega časa.
Objavljeno: 07.01.2016 11:45:38
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:58
Valovi so faking zoprni za tole lokacijo. Še sploh v situaciji, v kateri sem.
Javi, se, Ale, mater ti jebem, mi roji skozi glavo, ko v telefonu poslušam signal zvonjenja. Prosim, ne bodi že spet kje pijan ko mamba.
»Oj,« se oglasi Ale.
»Oj,« pravim in z eno roko še kar držim krmilo, čeprav pomaga bolj za en blažev žegen. »Okej, mogoče je v redu, da si zjutraj zajebal. Če si že na kopnem, mi zdaj prav na hitro zrihtaj vleko.«
»Kakšno vleko?« pravi Ale in iz ozadja se sliši šunder. Očitno je res nekje zunaj in sem ga zmotil sredi kakšne akcije.
»Motor je krepnil, mislim, ni krepnil, dela tja nekje do četrtine, samo nikamor ne morem, saj valda še ti vidiš, kakšen je veter,« pravim in si mislim, da čisto lahko tudi ne vidi, kakšen je veter, če ždi v kakšnem pajzlu s kompanjoni. »Tovor imam. Not me nese, na obalo. Ne morem več okrog rta.«
»Kje si?« pravi kratko.
»Tik pod Zajčevko, ob obali,« pravim. »Nese me pa direkt na kopališče. Poklical bom Palomba, naj me spusti na privez. Ampak pokliči vleko. Če nimam zrihtane vleke, me še na privez ne bo pustil.«
»Od pomola pred Zajčevko?«
»Od pomola, mater, a ti kaj ni jasno?« pravim in prekinem, ker sem zdaj že prav tečne volje. Mater, pa to najemanje lokalcev. Kako malo je temu Aleju zadosti, če ga najameta dva furešta, da se mu ne ljubi več niti pretegniti. Saj mu drugače niti ne zamerim, itak ga imava bolj za lokalni PR, na barki nisva nikoli kaj dosti računala nanj. Ampak če je Tadej že ravno spodaj v podsaharskih krajih, bi se pa lahko Ale vsaj za en teden malo bolj zbral. In evo: danes, ko je padlo obvestilo direkcije o prevrnjeni lupini – ki ni bilo kakšno jebeno presenečenje, glede na ta veter, že teden dni napovedan – njega zjutraj ni bilo pred barko. Ga kličem, on pa: v postelji.
Jebiga, sem šel pač na morje sam. Preden me prehiti še kakšen Kinezer. To barko obvladam. Tadej bi se mi režal, če si ne bi upal, jebenih petnajst milj – uf, odneslo jih je mimo otoka, že skoraj proti Linosi. Čeprav konec koncev: kaj bi se mi pa imel za režat. Zato ker je bil on dejansko zadolžen za servis, in kakšen je bil njegov servis? Očitno ne najbolj na vrhuncu. Hvala bogu je motor odpovedal šele zdaj, ko sem že pred obalo. Čeprav napačno obalo. Do depoja bi bilo še sedem milj, pa dva rta.