Ikarija

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, je reklo, ki bi morda najbolje povzelo vsebino romana Ikarija, čeravno je potrebno na tematiko gledati širše in večplastno. Avtor Uwe Timm se je namreč lotil teme, ki nikakor ni vezana samo na nemško zgodovino in nacističen režim, saj so pri ideji o ustvarjenju popolnega človeka sodelovali tudi drugi narodi in politični sistemi, ki pa svojih teorij in dognanj vendarle niso prignali do tako skrajnih zločinskih dejanj, kakor je to uspelo Nemcem med 2. svetovno vojno. Od ideje o človeku s popolnim genskim zapisom in njegovi reprodukciji, pa do večvrednostnih rasnih teorij in iztrebljanja vseh, ki od ideala na kakršen koli način odstopajo, je lahko zgolj majhen korak, kadar so razmere pravšnje in v medvojni Nemčiji so več kot očitno bile. V Ikariji bralec odkriva, kako je znanost v želji, da človeka prihodnosti odreši “pomanjkljivosti”, ustvarila agar, na katerem sta se razbohotila genocid in holokavst. Glede na zgoraj zapisano bo bralcu jasno, da Ikarija ni in ne more biti lahko branje, a vendar v istih vrsticah tiči razlog, zakaj je Ikarija pomembno branje. Namreč, več ko bo ljudi, ki bodo Ikarijo prebrali, manjša je verjetnost, da se podobna morija ponovi. Čeprav na prvi pogled morda ni videti, ni izključeno, da se to ponekod že ne dogaja. Timmova Ikarija je odlično branje, je literarna mojstrovina in je brez dvoma tudi eden najboljših romanov, kar sem jih v zadnjem času prebral. Zelo priporočam!