Imam petnajst let in nočem umreti

Avtobiografski roman pisateljice, rojene v Budimpešti, je ganljiv spomin o doživljanju grozot 2. svetovne vojne, nastal po njenih dnevniških zapiskih. Dogajanje je postavljeno v Budimpešto med neusmiljenim 50 dnevnim obleganjem mesta, ki ga je zasedla nemška vojska, osvoboditi pa ga je prišla sovjetska Rdeča armada. Christine pripoveduje o boju za preživetje svojih staršev in sosedov, ki so obleganje morali preživeti v kleti. Bralec lahko tako skozi njene oči spremlja uničenje, strah in obup, ki prežemajo meščane. Kljub strašnim okoliščinam pa Christinina močna volja po preživetju izžareva željo po normalnem, mirnem življenju. Pripoved je hkrati srce parajoča in navdihujoča, poleg strašnih dogodkov poudarja tudi vzdržljiv duh tistih, ki so jo preživeli. Knjigo priporočam bralcem, ki jih zanimajo osebne zgodbe in življenje v vojnem času, kar je na žalost večno aktualna tema.  Tudi zaradi novih vojnih žarišč v današnjem času je treba posegati po tovrstni literaturi, saj so spomini o preživetju v času peklenskih razmer nujni za širjenje obzorja in ostanejo v podzavesti, saj se lahko podoben scenarij zgodi kjer koli in kadar koli, vojne pa so in bodo sestavni del človeškega obstoja. Knjiga je napisana tako, da mlada protagonistka v nemogočih razmerah še vseeno ohranja pozitiven pogled ter upanje, pričakovanje po svetli prihodnosti in je hkrati tudi opomin na moč, ki jo imajo mladi pri izgradnji boljšega sveta v prihodnosti.