Imprimatur
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2009 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Miro Bajt |
Ključne besede | Kuga |
Imprimatur je prvi od treh do sedaj v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov italijanskih
avtorjev Rite Monaldi in Francesca Sortija; sledita mu Secretum in Veritas. Kontroverzna knjižna uspešnica, ki je bila po trditvah avtorjev v Italiji zaradi političnih pritiskov cenzurirana, je prevedena v več kot dvajset jezikov. Odvija se v srednjeveški Italiji, med 11. in 25. kimavcem 1683, v času, ko se je Evropa soočala s turškimi vpadi in je po deželah stare celine pustošila črna smrt. Ko v rimski krčmi v sumljivih okoliščinah umre eden od gostov, jo zaradi suma na kugo mestne oblasti nemudoma zaprejo in razglasijo karanteno. Pestra druščina gostov je tako do nadaljnjega obsojena na zadušljive sobe gostišča. Toda med njimi se hitro razširijo novice, da za francoskega gosta ni bila usodna bolezen, temveč strup. Ko na tleh krčme najdejo negibnega krčmarja ter se začnejo simptomi kuge kazati še pri angleškem gostu, se tesnobno vzdušje le stopnjuje. Atto Melani, nekdanji pevec in vohun francoskega kralja Louisa XIV., se s pomočjo krčmarjevega hlapca odloči razkriti nepojasnjene dogodke. Odkritje skrivnega prehoda iz krčme jima omogoča, da lahko skozi labirint temačnih rimskih katakomb dostopata do ostalih delov mesta. Pronicljivi Melani se v detektivski vlogi počuti odlično, pri preiskovanju pa naleti na šokantne povezave dogodkov v krčmi s francoskim dvorom in Vatikanom.
Objavljeno: 13.09.2018 16:48:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:32
Skrivnostnemu popotniku smo sledili dobršen kos poti, vendar ga nismo mogli zapaziti, ker se je pot rova rahlo ukrivljala v desno. Če bi se bili pomaknili preveč naprej, bi nas lahko zagledal, in v tem primeru bi tvegali, da ga poženemo v beg.
Nenadno je pod mojo nogo odjeknil lahen hresket. Stopil sem na suh list. Obstali smo s pritajenim dihom. Tudi možak je obstal. V rov je legla grobna tišina. Zaslišali smo enakomeren šelest, ki je zlagoma postajal vse bližji. Neka senca se je oddaljevala od luči zasledovanca in se nam približevala. Pripravila sva se na srečanje. Oba korpisantovca sta obmirovala, nedoumljiva zavoljo svojih oglavnic. V polmraku sem opazil medel poblisk v Attovi roki. Kljub strahu se mi je posrečilo nasmehniti: gotovo gre za njegovo pipo. Nato je na ovinku rova prišlo do odkritja. (str. 234)