In ime mu bo
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | nizozemska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2020 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Prevod |
Staša Pavlović |
Ključne besede | Materinstvo, Nosečnost, Otrok, Splav, Vojna, Vojni zločini |
Povej mi, kako ti je ime, in povem ti, kdo si
In ime mu bo je prvi roman nizozemske pisateljice, pesnice in dramatičarke Marjolijn van Heemstra (1981). Glavna protagonistka romana Marjolijn se je že pri osemnajstih odločila, kako bo poimenovala sina, če ga bo kdaj imela. Ime mu bo Frans, tako kot njenemu sorodniku, ki je bil član odporniškega gibanja, zaradi domnevnega sodelovanja v bombnem napadu pa se ga je prijel vzdevek ‘bratranec bombaš’. Ko Marjolijn čez leta zanosi, njen partner in bodoči oče nad njeno izbiro imena ni navdušen, dvomi pa se naselijo tudi v njej. Odloči se, da bo raziskala družinsko zgodbo in ugotovila, kdo je bil v resnici Frans, o katerem so v družini vedno govorili z občudovanjem. Novica o njenem raziskovanju se že kmalu razširi med bližnjimi in daljnimi sorodniki. Marjolijn kljub zdravstvenim težavam, zaradi katerih bi pravzaprav morala ležati v postelji, koplje globlje in globlje. Čas preživlja med brskanjem po arhivskem gradivu, odločena, da bo prišla resnici do dna, čeprav ji zaradi bližajočega se poroda zmanjkuje časa, na kar bralca opozarjajo tudi naslovi posameznih poglavij, ki označujejo, koliko tednov ji še ostane do trenutka, ko bo na svet privekal njen otrok. Med njenim iskanjem ne spoznamo le bombaševe, temveč tudi njeno zgodbo. Poleg strahov, povezanih s skorajšnjim materinstvom, se Marjolijn med iskanjem sooči z večnimi vprašanji o meji med dobrim in zlim, resnico in lažjo pa tudi zgodovino in fikcijo. Roman med drugim govori tudi o tem, da resnico pogosto iščemo (le) toliko časa, dokler se ne sklada z našimi željami in predstavami.
Objavljeno: 17.12.2020 18:07:09
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:29
“Otroka bi lahko poimenovala po majcenem parku pred hišo, kjer sem si končno drznila pogledati na nosečniški test, pol ure potem, ko sem se polulala nanj. Po drobcenem cvetu, pod katerim sem sedela, ko sem klicala D-ja, da mu sporočim novico, ali po jati lastovic, ki je priletela mimo ravno v hipu, ko se je oglasil.” (str. 112)