Ingrid Rosenfeld

Pogrešala je, da bi jo kdo pobožal po svileno krhki koži, jo poljubil in jo nemara nataknil, prodrl v njo s štrlečo aparaturico, toda vedela je, da ne bo obupala, saj so jo pred tem varovale knjige. Knjige ji sicer niso mogle nadomestiti vsega, toda segale so tja, kamor ni moglo nič drugega. Preden je ugasnila, je začel padati dež, padal je navpično in ostro, kakor v svinčenih kapljah, in preden se je veriga trenutkov razklenila v tišino in preden se je čas ustavil, se je vpraševala zakaj? zakaj? zakaj? – odmev, ob katerem se je dotlej zlomila vsa znanost in logika in filozofija in… nebo je bobnelo in korakalo z ogromnimi tipalkami po žogi zemlje.