Iqball hotel

Zgodba se dogaja v domišljijski deželi, ki ji nebo podpira veter, nekje na meji med današnjima Kenijo in Tanzanijo, v času po prvi svetovni vojni. Slovenski hotelir Vito si sredi puščavske savane postavi kočo iz ilovice in jo poimenuje Iqball hotel. Njegovi gostje, masajski domačini Haruše, v hotel prinesejo veselje, dobro voljo, humor, smeh, sproščenost in zabavo. Irski misijonski učitelj Brandon O’Donell je sicer predstavljen stereotipno, a to je pač umetniška svoboda pisca. V romanu je vedno jeznega in nezadovoljnega Brandona namreč uporabil kot prispodobo kolonialnega časa, ki je bila polna predsodkov do vsega, kar je 1.: povezano z Afriko in 2.: kar je povezano z naravo in ženskami. V katoliškem misijonu, kjer živi, pa mu gospodinji Afričanka Alice. Opomin na vojne grozote dvajsetega stoletja predstavlja bivši vojak nemške vojske Hans Putka moja, ki je tudi pripovedovalec izjemnih zgodb in griot. Hans Putka moja, Vito in Alice imajo sicer vsak svoje izrazite značajske slabosti, a so vedno hudomušni in dobre volje. V romanu se prepletajo afriška magija in avtorjeva domišljija, nenavadni dogodki in čista poezija, izjemni opisi narave, predvsem žuželk in večjih živali, pa tudi vetra, človeških nravi, predvsem pa humor, zaradi katerega boste knjigo hoteli prebrati večkrat in jo priporočiti prijateljem. Roman Iqball hotel je avtor, biolog in naravovarstveni aktivist, pisal deset let in samo v počitniškem času, prinaša pa spoznanje, da če si človek nečesa res močno želi, vse drugo ni več pomembno. Lepo bi bilo, če bi se kdo potrudil in delo prevedel v kak tuj jezik, saj po mojem mnenju spada v sam vrh svetovne književnosti.