Iqball hotel
Žanr | humoristični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2008 |
Založba | Obzorja |
Žanr | humoristični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2008 |
Založba | Obzorja |
Zgodba se dogaja v domišljijski deželi, ki ji nebo podpira veter, nekje na meji med današnjima Kenijo in Tanzanijo, v času po prvi svetovni vojni. Slovenski hotelir Vito si sredi puščavske savane postavi kočo iz ilovice in jo poimenuje Iqball hotel. Njegovi gostje, masajski domačini Haruše, v hotel prinesejo veselje, dobro voljo, humor, smeh, sproščenost in zabavo. Irski misijonski učitelj Brandon O’Donell je sicer predstavljen stereotipno, a to je pač umetniška svoboda pisca. V romanu je vedno jeznega in nezadovoljnega Brandona namreč uporabil kot prispodobo kolonialnega časa, ki je bila polna predsodkov do vsega, kar je 1.: povezano z Afriko in 2.: kar je povezano z naravo in ženskami. V katoliškem misijonu, kjer živi, pa mu gospodinji Afričanka Alice. Opomin na vojne grozote dvajsetega stoletja predstavlja bivši vojak nemške vojske Hans Putka moja, ki je tudi pripovedovalec izjemnih zgodb in griot. Hans Putka moja, Vito in Alice imajo sicer vsak svoje izrazite značajske slabosti, a so vedno hudomušni in dobre volje. V romanu se prepletajo afriška magija in avtorjeva domišljija, nenavadni dogodki in čista poezija, izjemni opisi narave, predvsem žuželk in večjih živali, pa tudi vetra, človeških nravi, predvsem pa humor, zaradi katerega boste knjigo hoteli prebrati večkrat in jo priporočiti prijateljem. Roman Iqball hotel je avtor, biolog in naravovarstveni aktivist, pisal deset let in samo v počitniškem času, prinaša pa spoznanje, da če si človek nečesa res močno želi, vse drugo ni več pomembno. Lepo bi bilo, če bi se kdo potrudil in delo prevedel v kak tuj jezik, saj po mojem mnenju spada v sam vrh svetovne književnosti.
Objavljeno: 06.05.2015 14:02:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:16
Hans Putka moja je končal pripoved. Sledila je tišina, potem šepet in hihitanje najstnic, ki so si z dlanjo zakrivale vrsto bleščeče belih zobkov v širokih nasmehih, glave so tiščale skupaj in se vedno bolj smejale. Smehu so se pridružile še starejše ženske ter starci in na koncu še ponosni bojevniki. Vsi so se krohotali, da se je smeh valil izpod njih kot valovi nekega žgečkljivega onega. Valovi smeha so dali ritem in ritem je prešel v veselo pesem. Tako kot so začeli s smehom, so začeli poplesovati: najprej mladina, za njo opogumljeni starci in kmalu so v krogu plesali vsi navzoči. Med copotajočimi Harušami je poskakoval Vito. Alica je elegantno sukala svoje obilne boke, celo Hans Putka moja je s svojo kuro pod pazduho skakal z noge na nogo in se trudil s svojim tevtonskim smislom za umetnost giba. Kljub veliki zavzetosti za ples pa mu ni ušlo, da se jim je pridružil še veter, se potopil pod plast rdečega prahu in ga v ritmu kot živo preprogo dvigoval in spuščal med gležnji plesalcev. Vsi so plesali in povsod je bilo čutiti razposajeno, nebrzdano veselje, še kot svet stari osel je rigal na ves glas in zamahoval z glavo in s svojimi mlahavimi ušesi. Okoli Iqball hotela je odmevala sreča, sreča kot posledica in razlog za veselje do življenja. Kasneje v tistem stoletju ljudje niso znali več biti tako preprosto srečni.