Islandski triptih

Islandski triptih so zgodbe iz pisateljevega resničnega življenja, potem, ko se iz Poljske preseli na islandski otok. Hubert za sabo pusti spomine, razbit dom svojih staršev, materine težave in se v novi domovini raje loti svojih. Svet vidi kot prehodne domove, v katerih bivaš, preden se zopet vrneš v dom onkraj, ki je naš edini pravi dom. Tako si enega prehodnih domov ustvari z naturalizirano Agnieszko (sedaj z družino živita na Dunaju). V prvi noveli spregovori o še eni vrsti doma, o domu ostarelih, kjer se potem ko pridobi državljanstvo, zaposli kot negovalec. V tej vlogi srečuje ljudi, ki se jim usode iztekajo v plenicah, driski, demenci, blodnjah, telesni nemoči in sistemski pomoči, ki je v veliki meri hladna, brezčutna, nezadostna, uniformirana. A ta dom ima še en dom, to je oddelek povsem na vrhu stavbe, ki mu rečejo Streha in kjer deset bogatih prebivalcev živi nadstandardno. Tam spozna domsko prebivalko Rožo, ki je tu le zato, ker je zadela na lotu. Z njo splete posebno vez. Roža je slepa, a zna gledati drugače. Hubertu pomaga pri razmišljanju o njegovih pobegih, ki so pravzaprav pobegi od sebe, o življenju, minevanju. Rožina zgodba se ga tako globoko dotakne, da postane samostojna, torej druga pripoved triptiha. V obeh novelah Hubert ostaja sočutna, odprta figura. Okoli njega se prostor širi in širi in širi. Gotovo mu je bila dobra vaja za to sprejeti “zblaznelo” mati. V svoj prostor avtomatsko, le s svojo človeškostjo, nepopolnostjo, humorjem, neskončno toplino in skorajda božansko ljubeznijo priteguje uboge, bolne, stigmatizirane (sodelavce geje, prezrte ženske …), “nore”, odrinjene, drugačne. V tretji zgodbi tako podrobneje spoznamo njegova prijatelja. Oba sta za družbo “mejni” osebnosti, umetnika, prvi je hrvaški emigrant Boro, ki ima začasni dom v norišnici in drugi, ki je poljski violinist in skladatelj Szymon Kuran. Vsi trije zase ustvarijo alternativni nori svet, nekakšen njihov Rog, osvobojeno ozemlje, prilagojen oddelek s prilagojenimi kriteriji, kjer ti trije umetniki in njihova norost, če to sploh je norost in kdo je tu nor, dobijo svoj izraz in dovoljenje za drugačnost, (predvsem preko Huberta) in od koder ponovno lahko opolnomočeno funkcionirajo za ta sistem. Svojo umetnost, performanse, talente prodajajo po svetu in svetu iz varnega naročja tudi povedo zgodbo o pomenu in lepoti različnosti vatlov, razumevanju razlik in spoštovanju drugačnosti. V zadnji noveli na primeru violinista z vso silo spoznamo posledice medsebojnega nerazumevanja, togih sistemov, krutosti, obsojanja drugačnosti oz. vsega, česar ne razumemo ali se nam ne da razumeti. Gre za tri novele, ki razložijo pomen solidarnosti, alternativnih prostorov, različnosti in unikatnosti sočloveka, o posluhu, empatiji. Gre za zgodbo, ki se prevaja v vseh jezikih, tokrat je zaživela v odličnem slovenskem prevodu Tatjane Jamnik.