Istanbul Istanbul
Žanr | družbeni roman, filozofski roman |
Narodnost | turška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Lili Potpara |
Ključne besede | Mučenje, Pripovedovanje, Uporništvo, Zapori, zgodbe |
Čar dvojnosti
Roman Istanbul Istanbul je kot nekakšen sodobni turški Dekameron, sestavljen iz desetih zgodb, ki si jih pripovedujejo štirje sojetniki v miniaturni zaporniški celici. Tudi Sönmezov roman namreč presega zgodbarsko kratkočasenje, ki ga tako radi prehitro pripišemo Boccaccievi mojstrovini, in posega precej globje, kot je videti na prvi pogled in kot tak nudi kar nekaj različnih možnosti interpretacij in branj. Zagotovo pa bo vsak bralec kaj hitro zapazil nekakšno dvojnost, na kateri temelji roman, ki nikakor ni naključna vendar do potankosti izdelana in domišljena, in je precej očitna že v samem naslovu. Za Istanbul Istanbul torej lahko porečemo, da je roman o dveh Istanbulih, enem krutem in temačnem ter drugem svetlem in bleščečem, ki šele skupaj izrisujeta stvarno podobo nekega mesta. Kot nekakšen jin in jang, ki se na neki točki med seboj toliko prepleteta, da bralec skorajda izgubi ločnico med njima. Istanbul Istanbul je vsekakor tudi alegorija, ki presega zgoraj opisano in jo lahko prestavimo v nebroj drugih časov in prostorov. Gre za delo, ki vprašanja predvsem odpira in nanje niti ne skuša odgovoriti ter niti za hip ne zapade v klišejskost. Istanbul Istanbul je odličen roman, ki bralca posrka vase, pa čeprav je na trenutke precej krut, krvav in zverinski … a vendar tako človeški.
Objavljeno: 20.04.2022 14:53:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:19
“Vsi so govorili o lepoti Istanbula, a nihče ni mogel tam živeti srečno. Lepoto mesta so prekrivali negotovost, sebičnost in nasilje. Mesto je bilo odraz lepote in celovitosti, ki so ju ljudje iskali v svetu. Bog za to že dolgo ni več zadoščal. Ljudje so se trudili v mestu ustvariti naravo in želeli v njej najti sebe. Mar ni Bog naredil prav tega? Mar ni ustvaril neba, zemlje in človeka, da bi odkril svoj pomen? Minile so dolge dobe. Stvari so se spremenile. Kaos je začel izrivati Boga. Da bi bilo mogoče kaj potisniti ven, je bila potrebna neka notranjost in ljudje so jo gradili v mestu. Širili so svojo naravo in tako nehote ustvarjali nov čas. Tam se je rodila tudi otožnost. Pa ne otožnost ljudi, temveč otožnost Boga, ki se ni mogel prilagoditi novim časom. Porajalo se je nekaj, česar se je bal že od babilonskega stolpa.” (str. 192)