Italijanske kronike

Francoski pisatelj iz 19. stoletja, Marie-Henry Beyle, bolj znan pod psevdonimom Stendhal, je eden izmed prvih avtorjev, ki se je posluževal realističnega sloga. Njegove zgodbe so polne globokih psiholoških vpogledov v literarne like in motive, ki so jih vodili skozi burno življenje. Italijanske kronike so prevod osmih novel, ki se večinoma dogajajo v renesančni in baročni Italiji. ”Prave” Italijanske kronike, ki so izšle v času avtorjevega življenja, so samo štiri ( Viktorija Accoramboni, Cencijevi, Vojvodinja Pallianska in Opatinja s Castra), ostale so izšle posthumno. Večina zgodb je nasilnih, krvavih, tragičnih, polnih spletk in maščevanj. Vsi junaki na nekakšen način hrepenijo po svobodi, tudi za ceno smrti. Zgodbe temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih in osebnostih renesančne Italije, kar pridoda tančico groze ob branju. Stendhal je bil zaljubljen v Italijo oz. v idejo, ki jo je imel o Italiji. Verjel je, da so Italija in njeni ljudje bolj pristni in srčni kot dekadentna Francija, iz katere je prihajal. V novelah se odseva “italijanska strast,” ki je rodila genije, kot sta bila Raffaello in Michelangelo. Zgodbe so polne prevar, umorov, očetomorov, zavisti in sovraštva, prepovedanih ljubezni, krute politične realnosti in pokvarjenega sodnega sistema. Pisatelj v uvodu pove, da je rokopise zgodb oz. kronik iz 16. in 17. stoletja kupil v temnih ulicah Rima med letoma 1833 in 1834 ter jih le skrbno prevedel in povzel. Stendhal opravi globoko psihološko analizo junakov in kompleksnosti človeške narave, kar mojstrsko izlije na papir. Na podlagi resničnih zločinov je zgradil svoj romaneskni svet. Stendhal izstopa po svojem mojstrskem slogu in vrhunskem pripovedništvu. Kronike bi lahko opisali za zgodovinsko fikcijo, ki temelji na resničnih dejstvih. Za Stendhala je bila Italija dežela žgočih strasti, kar je pogrešal pri Francozih. Zapisal je, da je potreboval ljudstvo, pri katerem sta moč spontanega čustva (kot v Neaplju) ali moč premišljene, dozorele strasti (kot v Rimu) povsem prevladali nad nečimrnostjo in izumetničenostjo. Anglija, Nemčija in Francija so bile zanj preveč okužene z vsakršno sprenevedavostjo in nečimrnostjo, da bi lahko osvetlile globine človeškega srca. V idealizirani Stendhalovi Italiji sovraštvo nikoli ne izvira iz pohlepa po denarju. Strastna ljubezen terja plemenito žrtvovanje, ljubezen, ki lahko obstaja samo zavita v skrivnosti in je vselej le korak do tragedije. Francozom je pripisoval izumetničen, protinaraven značaj. Obratno je v renesančni Italiji videl še žive strasti, ki so najbolj naravne in v končni fazi človeške. Ravno tako je opazil, da čas, ki pri Francozu ubija čustva, pri Italijanih stori ravno obratno – jih okrepi. Za Stendhala ni bolj trapaste reči, kot če je človek ves čas smrtno resen, kot da življenje samo ni dovolj resno. Zapiše, da rimska srca premorejo tolikšne zaloge trpljenja, kot jih pri drugih ženskah (ljudeh) zlepa ni najti. Trpljenje ni nekaj, kar nas ustavi, ampak tisto, kar nas poganja naprej. Junaki novel grešijo in zagrešijo največje okrutnosti, vendar iz samega preobilja ljubezni. V Španiji in Italiji ljubezen še vedno igra veliko vlogo. Je čustvo, ki si podreja vsa ostala čustva. Zaradi strastne ljubezni ljudje počnejo vse mogoče neumnosti. Stendhal je imel rad vse, kar mu razkriva človeško srce, in ravno pri Italijanih je kot na dlani ugledal človeško srce. Za Stendhala mora resnica prednjačiti pred vsemi drugimi vrednotami. Priznava, da je italijanski jezik nejasen, ker obstaja osem ali devet italijanščin in nobena ni prevladala, vendar so čustva jasna. Italijanski slog je opisal kot resnoben, neposreden, precej temačen, ki pa ne nosi sledi modernega leposlovja in idej prostaškega stoletja (19. stol.). Skrb italijanskega sloga je bila, da vse pripoveduje po resnici. V renesančni Italiji so ljudje verjeli, da se bližnjemu najbolj približajo s kar največjo iskrenostjo. Brez leporečenja in izumetničenosti.

V Stendhalovih novelah ljubezen preprosto ni možna. Vedno poseže vmes višja (fortuna) ali močnejša sila. Iskanje sreče za Stendhala ni lov za užitkom. Italijanska virtù je širok in kompleksen pojem, vsekakor pa ni iskanje zadovoljitve, saj se najvišja življenjska moč skriva ravno v odrekanju. Po Stendhalu ljudje merijo srečo po večni nenasitnosti svojih želja in edini izhod iz trpljenja je odrekanje. Ob branju Italijanskih kronik vas bo odnesel cel vihar čustvenih reakcij in dobili boste vpogled v človekovo srce. Srce, za katerega sta tako Aristotel kot Stendhal verjela, da je sedež čustev in vitalnih sil.