Italijanski salonarji
Žanr | avtobiografski roman, kratka zgodba |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
Zbirka |
Stopinje |
Prevod |
Jana Unuk |
Ključne besede | Dvojezičnost, Hladna vojna, Identiteta, Judje, Odraščanje, Spomini, Večkulturnost, Zavest |
Včasih je dediščina preklestvo, ki ji ne moreš uiti.
Spomini na otroštvo so običajno prežeti s toplino, z nostalgijo po enkratnih, popolnih občutkih sreče, ki se nato na poti v odraslost kdo ve kam in kako porazgubijo. V romanu Magdalene Tulli ni tako. Tu je otroštvo mora. Mora pripadnice druge generacije holokavsta. Generacije s presežkom preteklosti, ki ni bila želena, in s premalo prihodnosti, da bi obujala upanje. Mora preživelih na Poljskem. Tako je tudi z njo, socialistično dvoživko s čudnim priimkom in v predobrih oblačilih, hčerko očeta Italijana in matere Poljakinje, ki se je svojemu nahrbtniku čustev, tudi dobrih, že davno tega odpovedala v koncentracijskem taborišču. Ta hčerka se, ob poslušanju dolgo zamolčanih spominov, ki jih sedaj plast za plastjo lušči in osvobaja materina napredujoča Alzhaimerjeva bolezen, sooča s preteklostjo lastne družine. Vsekakor ganljiva, pretresljiva pripoved, zapisana s hladno natančnostjo, a tudi z zvrhano mero ironije, ki je v tem primeru skrajda nujna za dostojno preživetje.
Objavljeno: 21.12.2017 08:38:39
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:35
“Bodočnost je milost, ki se ne nasmiha vedno in ne vsakomur. Na meji se preseje tiste, ki nimajo bodočnosti. Šli bodo v plinske celice in ne bo časa za slovo. Na tem mestu je torej starejša sestra …Treba je priznati, da svet ni urejen brez sočutja: ljudje ne morejo predčasno pokukati izza kulise, tja, kjer jim bo usojeno izdihniti. Taka ureditev je priporočljiva celo takrat, kadar gre za klavne živali. Njihova smrt naj bi trajala le hip, čim krajši, brez prisluškovanja bolestnemu tuljenju, brez pogleda na okrvavljene polovice na kavljih. Toda takrat, ko se je vse postavilo na glavo, so zadeve stekle na drug način, recimo, da zasilni, ki je usodi dopuščal veliko zmešnjave, določeno število že potrjenih, vendar pozneje razveljavljenih odločitev. Zaradi teh napak glavnega odrskega mehanizma, so se nekateri vrnili izza kulis, kar se načeloma ne bi smelo pripetiti. In ni jih več zapustilo tisto, kar so tam videli. Spomin na mrzlo praznino, s katerim nikakor ne moreš opraviti. Niso ga zmogli niti pogoltniti, niti izpljuniti, niti razumeti, niti pozabiti. In ta smrtna ura, ki se ni končala v pravem trenutku in na pravi način, se je zanje razvlekla na desetletja.” (str. 58)
Citati
(0)Kritike
(0)- Gdynia (2012)