Italijanski salonarji

“Bodočnost je milost, ki se ne nasmiha vedno in ne vsakomur. Na meji se preseje tiste, ki nimajo bodočnosti. Šli bodo v plinske celice in ne bo časa za slovo. Na tem mestu je torej starejša sestra …Treba je priznati, da svet ni urejen brez sočutja: ljudje ne morejo predčasno pokukati izza kulise, tja, kjer jim bo usojeno izdihniti. Taka ureditev je priporočljiva celo takrat, kadar gre za klavne živali. Njihova smrt naj bi trajala le hip, čim krajši, brez prisluškovanja bolestnemu tuljenju, brez pogleda na okrvavljene polovice na kavljih. Toda takrat, ko se je vse postavilo na glavo, so zadeve stekle na drug način, recimo, da zasilni, ki je usodi dopuščal veliko zmešnjave, določeno število že potrjenih, vendar pozneje razveljavljenih odločitev. Zaradi teh napak glavnega odrskega mehanizma, so se nekateri vrnili izza kulis, kar se načeloma ne bi smelo pripetiti. In ni jih več zapustilo tisto, kar so tam videli. Spomin na mrzlo praznino, s katerim nikakor ne moreš opraviti. Niso ga zmogli niti pogoltniti, niti izpljuniti, niti razumeti, niti pozabiti. In ta smrtna ura, ki se ni končala v pravem trenutku in na pravi način, se je zanje razvlekla na desetletja.” (str. 58)