Iz mnogih dežel

Bil je že skrajni čas, da se ameriškega literata in novinarja slovenskih korenin Louisa (Lojzeta) Adamiča in njegova dela znova predstavi slovenski javnosti. Adamič je rodni kraj Praproče pri Grosupljem zapustil v petnajstem letu starosti, njegova zgodba pa bi bila gotovo vredna kakšnega filmskega scenarija, že zaradi nerazjasnjenih okoliščin smrti, ki še danes burijo duhove. A pozornost ameriške družbe je pritegnil predvsem s svojim angažiranim raziskovalno-novinarskim delom, v katerem je slikovito predstavil usode priseljencev v iskanju ameriškega sna.
Knjiga Iz mnogih dežel (1940), za katero je avtor prejel nagrado Anisfield-Wolf, je bila zasnovana kot del obsežnejšega projekta, tetralogije, naslovljene Narod narodov. Predstavlja njen prvi del, sledili pa so ji v slovenščino še neprevedeni naslovi Two-Way Passage (1941), What's Your Name? (1942) in A Nation of Nations (1945). Avtor je svoj projekt temeljiteje predstavil v istoimenskem poglavju pričujoče knjige, v katerega je vključil tudi vprašalnik «za priseljence in njihove v Ameriki rojene potomce», «vprašanja za stare Američane» in «posebni vprašalnik o črncih», ter takole izrazil svojo namero: «Načrtujem, da bom napisal sklop samostojnih knjig, ki se bodo čim izčrpneje ukvarjale s priseljenci, prispelimi sem v zadnjih sto letih, z njihovimi otroki in vnuki, ki so rojeni Američani, vendar se razlikujejo na primer od Američanov jenkijevskega rodu, ter z njihovimi problemi kot takšnimi v odnosu do Amerike kot celote, problemi Amerike v odnosu do njih, problemom amerikanizacije ali asimilacije, polovičarsko idejo ‟talilnega lonca” in prihodnostjo Združenih držav z vidika dejstva, da se sestava njihovega prebivalstva hitro spreminja. Ne maram fraze ‟talilni lonec”, toda ker je njena raba priljubljena, naj rečem, da nameravam kopati po ‟loncu”.» V ta namen je Adamič organiziral javna predavanja, delil letake ter več let zbiral informacije in pričevanja, da bi sestavil čim bolj celostno podobo priseljenskih izkušenj, pri čemer se ni omejil le na razloge za prihod in (dokončno) ustalitev, temveč tudi na potek asimilacije (ali na njeno umanjkanje) ter na mehanizme vključevanja in izključevanja iz «ekonomskega področja», v katerega so se priseljenci prisiljeni vključiti predvsem kot poceni delovna sila.
Pomenljivo je, da se je Adamič tako obsežne in, nenazadnje, pomembne raziskave lotil ravno v času, ko je val ksenofobije in antisemitizma v Evropi eskaliral v drugo svetovno vojno, zajel pa je tudi del tedanje ameriške družbe. Adamičevi pričevalci odkrito spregovorijo o pogosto težavnih odnosih s «starimi» Američani pretežno anglosaksonskega oziroma protestantskega izvora, ki v nadarjenem, sposobnem in nenazadnje premožnem dermatologu druge generacije priseljencev še vedno vidijo predvsem Juda (poglavje Človek v precepu). Če doktorja Eliota Steinbergerja izdaja njegov priimek, ima protagonist besedila Mladi Američan z japonskim obrazom še hujšo težavo, saj ga okolica neprenehoma presoja skozi ras(istič)no perspektivo, čeprav se sam vztrajno predstavlja kot Američan in se v želji, da bi dokazal svojo domovinsko zvestobo, celo prijavi za vojaka (odveč je dodati, da so njegove prošnje zavrnjene). Adamič pričevanja izpisuje zdaj v tretji, zdaj v prvi osebi, vendar je menjava pripovedne lege zanj bolj kot ne formalnost. Njegova besedila so zasnovana kot osebne izpovedi («pripovedne rekonstrukcije», kot pravi Blaž Gselman v spremni besedi), kjer ne manjka opisov zunanjosti nastopajočh, značajskih oznak in živopisnega podajanja njihovega notranjega doživljanja. Čeprav se pričevanja berejo kot fikcija, je na delu premišljen narativni postopek: v spominsko-osebnoizpovedni tok Adamič kakor da mimogrede vključuje podatke o finančem položaju pričevalcev pred in po prihodu v Ameriko, njihovo političo usmerjenost, «narodni značaj» ter odnos do domovine in njenih tradicij. Kot vsak dober novinar je znal Adamič nevsiljivo izpostaviti tisto plat, ki je ustrezala idejni zasnovi njegovega projekta: izbrana besedila predstavljajo predvsem zgodbe o uspehu, ki je sledil večetnemu požrtvovalnemu delu v pretežno skrajnih razmerah, ter poudarjajo izjemen (fizičen in intelektualen) prispevek priseljencev v gradnji ameriškega sna.
Knjiga je izšla ob lanski 120. obletnici rojstva Louisa Adamiča in predstavlja dragocen, a tudi pretresljiv dokument o izkušnji priseljenstva. Pretresljiv je predvsem v delih, v katerih Adamič navaja ksenofobne članke in sestavke, ki so v prvi polovici 20. stoletja krožili v javnosti, in ki presunljivo spominjajo na nekatere današnje odzive; njegova predvidevanja o tem, da bo postalo vprašanje staroselcev in temnopoltega prebivalstva Amerike «zelo hud problem, ki mu je najbrž usojeno, da bo odločlen», pa so se dejansko tudi uresničla.
Iz mnogih dežel je pomemben faktičen in empatičen pogled z druge perspektive, ki je v času od nastanka postal le še bolj relevanten.