Izbirne sorodnosti

Izbirne sorodnosti (1809) je naslov zadnjega od štirih Goethejevih romanov, morda najboljšega, a hkrati, vsaj pri nas, tudi najbolj prezrtega. (Včasih se zdi, da kanon klasičnih del diktirajo šolski učbeniki, kot v tem primeru, saj je Werther le senca kompleksnosti vsebine, stila in sporočilnosti Izbirnih sorodnosti.)
Naslov romana je navdihnila kemijska terminologija takratnega časa: razmerja oziroma privlačnosti med kemijskimi spojinami se v določenih okoliščinah spremenijo.
Zgodba govori o bogatem plemiškem paru, zakoncema Charlotte in Eduardu, ki živita harmonično na svojem posestvu, kjer se ukvarjata predvsem s krajinsko arhitekturo. Ko Eduard zve za eksistenčno stisko svojega vseživljenjskega prijatelja stotnika, prepriča Charlotte, da ga povabita k sebi; nakar pride k njim živet še Charlottina mlada in revna nečakinja Ottilie. Kmalu se izkristalizira ljubezenski četverokotnik z novo kombinacijo parov: zaljubita se Charlotte in stotnik, zaljubita pa se tudi Ottilie in Eduard. Prva skuša ustaviti razvoj razmerij Charlotte; stotnik in Eduard drug za drugim zapustita posestvo; Charlotte rodi otroka, ki ni podoben svojima biološkima staršema, temveč Ottilie in stotniku, saj je bil spočet v hrepenenju po ljubimcih… Je katastrofa neizbežna? Roman je kljub (v prevodu odlično ujeti) stilski in jezikovni arhaičnosti osupljivo berljiv, originalna je tema ljubezenskega četverokotnika, viharno romantična zgodba je napeta in pretresljiva (Goethe na trenutke nedvomno karikira). Močna je simbolna in metaforična sporočilnost, npr. otrok kot žrtveno jagnje; ali zanimiva povezava imen vseh štirih protagonistov, ki jo sodobni hitri bralec kaj lahko prezre, mu pa zagotovo da misliti zaplet in razplet z vsemi etičnimi, psihološkimi in filozofskimi vprašanji, ki se sproti odpirajo.
Skratka, mojstrovina Die Wahlverwandschaften je romaneskna poslastica za vse čase, tudi današnje.