Izgubljena hči

Kariera ali družina? Saj si enakopravna, izbereš lahko kar želiš! Danes si le želim, da bi se tej dilemi uspelo izogniti čim več žensk in jim to iskreno privoščim ter se veselim zanje. Mislim pa, da je realnost, če si to priznamo ali ne, drugačna.
Elena Ferrante izbira ženske teme in tudi Izgubljena hči je že z naslovom ženska. Bližje bo tistim, ki so vam bili všeč Dnevi zavrženosti, kot tistim, ki se navdušujete nad Neapeljskim ciklom.
Glavna junakinja Leda je na videz uspešna in sama s sabo pomirjena ženska srednjih let. Njeno veselje, da je končno sama in brez obveznosti ter mehanično ohranjanje stika z odraslima hčerama pa nas navda s tesnobo. Ženska v teh letih bi vendar morala do solz pogrešati odsotni hčeri in hrepeneti po vnukih, da se jim bo razdajala. In res se tudi v Ledi zbudi tesnoba, ko na počitnicah opazuje mlado mamico Nino z majhno hčerko Eleno. Ta v njej prebudi spomine na lastna prva leta materinstva ter razočaranje nad odsotnimi izpolnjujočimi občutki ter krivdo nad željo po življenju brez otrok. Kaj storiš, ko se dan za dnem zbujaš v take občutke? Morda odideš, kot sin iz svetopisemske zgodbe. Morda se tudi vrneš, kot taisti izgubljeni sin (zakaj le, če ne spet zaradi občutkov krivde?) in te družina sprejme z odprtimi rokami. Vendar nisi sin, si hči, in tvoj odhod ne bo nikoli odpuščen in pozabljen. Brez krivde ne smeš in ne moreš živeti, to je prekletstvo izgubljene hčere.
Po nekaj dneh se Leda približa Nini z nerazložljivo željo po nečem, kar še sama ne razume. Morda želi Nini razkriti, da si je z materinstvom nakopala neizbrisno krivdo (ni to kruto?), morda opozoriti, naj ne ponovi njene napake odhoda (katerega, od hčera ali nazaj k hčerama?), morda bi le želela čutiti nekaj pristne materinske ljubezni, ki je sama ni mogla dajati? Preprost motiv, izgubljena igračka, postane simbol marsičesa, predvsem pa tega, kako smo težko zveste same sebi, če smo drugačne od tistega, kar se od nas pričakuje. Mislim, da nismo v manjšini. Priporočam, ne samo bralkam.