Izmera sveta
Žanr | biografski roman, družbeni roman, humoristični roman |
Narodnost | avstrijska literatura, nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Amalija Maček |
Ključne besede | Humor, Znanstveniki |
„Kadar koli te kakšna stvar prestraši, je najbolje, da jo izmeriš.“
Izmera sveta je najbolj zabavna knjiga o merjenju, kar sem jih kdaj prebral. Zagotovo je Izmera sveta tudi literarizirana biografija dveh pomembnih nemških znanstvenikov s konca 18. in prve polovice 19. stoletja, a vendar sta onadva tu predvsem zato, da Kehlmann nanju obesi svoje videnje nekega obdobja nemške intelektualne zgodovine, v katerem je bil položen temeljni kamen velikonemških idej, ki so v svoji najbrutalnejši izdaji eskalirale dobro stoletje kasneje. A Kehlmann to opravi z obilico humorja in ironije. Carl Friedrich Gaus in Alexander von Humbold v resničnem življenju skoraj zanesljivo nista bili tako zabavni in humorni osebi, kot ju je v Izmeri sveta predstavil avtor, ki je za potrebe svojega pisanja iz življenj obeh znanstvenikov vzel le tiste podatke, ki so mu bili potrebni za pisanje knjige, druge pa enostavno zanemaril. Radovedni bralec, ki bi rad izvedel kaj več o obeh raziskovalcih, bo pač moral pobrskati po še kakšnih drugih virih. V vsakem primeru pa se bo ob prebiranju Izmere sveta vsaj potihoma hahljal če ne že huronsko krohotal. In vse to zaradi merjenja (želje po razumevanju in klasifikaciji), ki v temelju povezuje oba glavna akterja romana, saj sta ta si v vsem ostalem diametralno nasprotna, a morda prav zaradi tega tako podobna, da se na samem koncu knjige združita v nekakšno enoglasje. Izmera sveta je odlično branje, ki bo zadovoljilo skorajda vsak bralni okus in je primerna tako za tiste bralce, ki prisegajo na »plaža« literaturo, kot tudi za tiste, ki nad knjigami, ki dišijo po sončnih kremah, vihajo z nosovi. Zabava je zagotovljena!
Objavljeno: 11.06.2018 17:36:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:54
»Naslednjega dne sta se povzpela na Popocatepetl. Stezica je vodila skoraj do vrha: sledili so jima Gomez in Wilson, župan glavnega mesta, trije risarji in skoraj sto zijal. Kadarkoli je Bonpland odrezal kakšno rastlino, jo je moral pokazati vsem. Večinoma se je k njemu vrnila tako sploščena, da mu je sploh ni bilo več treba polagati v herbarij. Ko si je Humboldt pred neko podzemsko jamo pripel dihalno masko, se je razlegel aplavz. In medtem ko je z barometrom določil višino vrha in spuščal termometer v krater, so trgovci prodajali osvežilne napitke.« (str. 187)