Izpišimo bolečino
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2014 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Niki Neubauer |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2014 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Niki Neubauer |
Izpišimo bolečino je zbirka resničnih osebnih pripovedi ljudi, ki so se srečali z različnimi oblikami zlorabe in hude duševne stiske, zaradi katere so potrebovali psihiatrično zdravljenje, in zdaj z obvladanimi težavami živijo. Pobudo zanjo je dala novinarka in pisateljica Renata Ažman, ki je na osnovi lastne izkušnje zdravilnosti pisanja začela prirejati t.i. delavnice terapevtskega pisanja v Sloveniji (s sodelovanjem društva Ozara) in v Angliji. Zgodbe so nastale v okviru njenih delavnic, ki se jih je udeležilo več kot 90 ljudi, objavljen pa je izbor ali cvetnik – šest najboljših slovenskih in šestih angleških zgodb v slovenskem prevodu. Predgovor h knjigi je napisala psihiatrinja dr. Vesna Švab. Ob branju knjige vas bodo prevzeli pogum in iskrenost avtoric zgodb, njihova pripravljenost, svojo največjo bolečino deliti z drugimi – kot pomoč tistim, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah, prepričani, da jih nihče ne razume. Besedila teh pripovedi so tudi slogovno in jezikovno na zelo visoki ravni.
V MD Celje sta o osebnem doživljanju duševnih stisk izšli še Depra (2007) avtorice Renate Ažman in Shizofrenija – moja sopotnica (2010) britanskega avtorja Philipa Hilla, udeleženca Renatine delavnice terapevtskega pisanja na CEIMH (Center odličnosti za interdisciplinarno duševno zdravje) Univerze Birminghamu. V slovenščino je to delo prevedla Teodora Ghersini.
Objavljeno: 10.12.2014 15:04:15
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:24:31
Drago Mislej Mef po branju ene od zgodb: »Moj poklon.«
Iz predgovora Dr. Vesna Švab: »Knjiga je pomembna za ›streznjenje‹ stroke, je pričevanje, ki lahko pomaga omejiti neznosno lahkost diagnosticiranja in predpisovanja zdravil ter površnih psihoterapevtskih ukrepov. Ko poskušamo pomagati trpečim, je potrebno razumeti tudi ozadje, zgodbo, ki je vplivala na pojav simptomov.«
Tadeja Petrovčič Jerina o knjigi: »Avtorice so morale gotovo pogosto prek sebe, da so lahko povedale in zapisale, kar so. To zahteva pristno človeško veličino. Ob poti, ki so jo prehodile, se človek res počuti majhnega. / Če si bo knjiga utrla pot do mladih, utegne med njimi obuditi vrednoti resnične strpnosti in solidarnosti, medsebojne pomoči. Lahko bo pripomogla k boljšemu razumevanju samega bistva duševne bolezni in tega, da človek – kot pri vsaki drugi bolezni – kljub vsemu ostaja človek z vsemi svojimi temeljnimi potrebami, tudi s potrebo po sprejetosti. Hkrati je res, da so duševne motnje del vsakdanjosti, ki pa ga zaradi močne zaznamovanosti pogosto skrivamo. / Dobro bi bilo, ko bi mladi vedeli, da knjiga obstaja. Duševne motnje se namreč vse pogosteje pojavljajo tudi v srednješolskem obdobju. Ena najtemnejših plati našega naroda je prav samodestruktivnost, samomorilnost. Mogoče bo branje izpisanih zgodb komu pomagalo, da bo pravočasno in ustrezno ukrepal. In če utegne knjiga rešiti vsaj eno mlado življenje, pomagati vsaj enemu človeku, potem je izpolnila poslanstvo.«