Izpoved otroka našega časa

Čeprav naslovni »naš čas« že dolgo ni več resnično naš, je izpoved otroka 19. stoletja še vedno zanimivo branje. Ta otrok je dvajsetletni Octave, predstavnik generacije, ki v postnapoleonskem času ne najde svoje identitete. Vojni časi so minili, izgubljena generacija ob somraku velikih osebnosti pa izgubljeno tava in išče svojo vlogo v svetu. Opis te dobe v uvodu je slikovit in izčrpen, sklep pa je, da sta bili po Napoleonovi smrti ponovno vzpostavljeni božja in človeška oblast, ni pa bilo več zaupanja vanju in razpasla sta se hinavščina, dvom in ravnodušnost.

Prvoosebni pripovedovalec je gizdalin Octave, ki ga je Musset upodobil po svoji podobi in je v veliki meri avtobiografski lik. Naslovnica sicer zavaja, ko v ospredje postavlja George Sand, slavno pisateljico, s katero je imel Musset razmerje in ki naj ne bi bilo brez vpliva na nastanek tega romana – vendar v tej zgodbi nima nobene vloge.

Nobeno naključje ni, da roman nosi že v naslovu besedo izpoved, saj lahko najdemo podobnosti s slavnimi Avguštinovimi Izpovedmi, kjer svetnik podrobno obračunava s svojimi mesenimi skušnjavami. Tukaj gre za iskreno izpoved gizdalina in lahkoživca, ki zelo natančno opiše svoje odzive na odkritje, da ga ljubica ni le prevarala, ampak ga kar redno vara z različnimi ljubimci, za kar že dolgo ve cel Pariz. V nadaljevanju spremljamo njegovo strastno blaznenje po Parizu in natančno introspekcijo, izvemo pa tudi to, da je bilo že v Parizu 19. stoletja po polnoči težko najti odprto gostilno, kjer bi si trpeči Octave lahko z vinom blažil bolečine in pozabil na ljubezenske rane. Preberemo pa tudi, kako je v zapuščini svoje ostarele tete odkril ljubezenske romane, ki jih ustvarjalno poimenuje katekizmi razvrata in za katere se zdi, da se do današnjega dne niso kaj dosti spremenili.

V drugi polovici romana se izvirnost in duhovitost žal uneseta, saj Octave zaradi očetove smrti odpotuje na podeželje, kjer se seznani z gospo Pierson in v nadaljevanju spremljamo razvoj romance s to pobožno gospo in lokalno dobrotnico, ki se ujame v njegovo past. Ni treba poudarjati, da je razmerje turbulentno, ona v veliki meri izgubi svoj ugled v skupnosti, bralci pa imamo medtem vpogled v neracionalne sile, ki vodijo Octavova dejanja in ljubosumne izpade. Tempo drugega dela romana žal precej peša, vseeno pa je Izpoved otroka našega časa izpovedni roman, zanimiv predvsem zaradi ozaveščenih občutkov protagonista, ki so aktualni v vseh časih, in pa zaradi duhovitega ter dramatičnega sloga pisanja