Janja in čudežna roža: Janja Garnbret
Žanr | pravljica |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | DZS |
Spremna beseda |
Janja Garnbret |
Ilustracije |
Matej De Cecco |
Ključne besede | športnice, Športniki, Uspešnost |
Imeti moraš hladno glavo in vroče srce
Zelo bran mladinski pisatelj in scenarist Primož Suhodolčan je v seriji Resničnih pravljic z biografskimi sestavinami do izida knjige Janja in čudežna roža zapisal priljubljene zgodbe, v katerih nastopajo priznani slovenski športniki: Tina Maze, Goran Dragić, Anže Kopitar in Primož Roglič. Na tem mestu predstavljamo zgodbo Janje Garnbret, najboljše športne plezalke na svetu, svetlolase deklice, ki se je na plezalno steno prvič podala v Slovenj Gradcu.
V pravljični svet prijazno vabijo Janjine uvodne besede. Ob pripovedovanju lastne zgodbe najboljša plezalka vseh časov bralce nagovarja, naj vedno sledijo sebi, saj je v resničnem svetu vse mogoče, celo tisto, o čemer si ne upajo niti sanjati.
Pravljica se nato začne z besedami: »Pred vami je zgodba, ki je še nikoli ni bilo in nikoli več ne bo.« V njej je glavna protagonistka radovedna deklica Janja, ki zelo rada pleše in pleza. Pri odločitvi, kateri aktivnosti dati prednost, ji pomaga notranji glas, ki se oglaša, ko po vratih pleza gor, dol in naokrog. Ob tem se počuti živo, močno in poklicano za pot navzgor. V pravljici poleg modrega starega Kozla, ki živahni svetlolaski pomaga pri premagovanju strme, hladne, strahospoštovane stene, nastopajo še kozliček in klepetavi veseli kozi. Čudežni predmet v pravljici je gorska roža, za katero legenda pravi, da tisti, ki jo poboža, dobi neverjetno moč. Ali in kako je do nje prišla Janja, pa ostaja skrivnost.
Konec je pravzaprav začetek nove poti. Med kozjim pogovorom Minka pripomni: »Boš videla, draga moja, to bo zgodba, o kateri se bo še dolgo meketalo!«
Objavljeno: 08.08.2024 11:54:12
Zadnja sprememba: 03.09.2024 17:47:29
»Janja, lahko si še več kot navadna koza. Lahko si tudi pajek.«
»Pajek?« je zazijala Janja.
»Ja, pajek z osmimi nogami,« se je nasmehnil Kozel. »Vsaka tvoja roka in vsaka tvoja noga naj veljata za dve. Poleg tega moraš vedeti, kako jih uporabiti. Vse te roke in noge namreč ne delajo brez glave. Če glava ne bo pri stvari, bo to zate nemogoča naloga!«
(str. 20)