Japonske novele
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2006 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Prevod |
Jerneja Jezernik |
Ključne besede | Budizem, Gejše, Japonska filozofija, Japonska kultura, Šintoizem |
Esenca Japonske
Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.
Objavljeno: 08.05.2023 17:50:52
Zadnja sprememba: 13.09.2024 14:06:27
Še enkrat je obstala in se ozrla. Sij meseca je mehko oblival kot val ukrivljeno streho, toda svetišče je ostalo, tako kot je bilo poprej, zavito v globoko temo. Potem pa so se nenadoma, kot bi jih oplazil mesečev žarek, na temni tabli med sredinskima stebroma zasvetile štiri zlate pismenke, in O Jamabuki san, najlepša gejša v Tokiu, jih je svečano izgovorila, preden je nadaljevala svojo težko pot, ki pa se ji je zdaj zazdela veliko lažja in bolj svetla:
Sočutje Bude je neizmerno.
(str. 59)