Jaz in Kaminski
Žanr | družbenokritični roman, moderni roman, satirični roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Modrijan |
Ključne besede | Parodija, Slepota, Umetniki, Umetnost |
Kdo manipulira s kom?
V Kehlmannovem romanu, ki je izvirno izšel leta 2003, spoznamo nadutega, neotesanega in nečimrnega novinarja Sebastiana Zöllnerja, ki se preživlja z občasnim pisanjem umetnostnih kritik. Močno si želi pridobiti ugled v umetnostnih krogih in zasloveti, zato ves svoj čas in energijo usmeri v pisanje biografije nekdaj slavnega slikarja Manuela Kaminskega, ki svoja pozna leta preživlja v odmaknjeni hribovski vasi s svojo hčerko Miriam. Da bi z izidom biografije pridobil še več pozornosti, upa, da bo ta sovpadel s slikarjevo smrtjo, ki jo v kratkem pričakuje, hkrati pa vsiljivo išče (in najde) zamolčane zgodbe in senzacionalne novice iz slikarjevega življenja. Ko med raziskovanjem ugotovi, da so sorodniki in prijatelji staremu slikarju lagali o smrti njegove mladostniške ljubezni, mu vse razkrije in skupaj se odpravita na zanimivo potovanje, ki pa se ne izteče po Zöllnerjevih pričakovanjih.
Zgodba je zabavna, satirična, hkrati pa razkriva realnost sveta umetnosti, kjer se najbolj slavni umetniki velikokrat generirajo s pomočjo medijev in ostalih vplivnikov. Avtor na zanimiv način razpleta odnos med starim slikarjem in nadutim piscem, oziroma med žrtvijo in storilcem, in nas večkrat pripelje do vprašanja, katero vlogo kdo zavzema. Zaključek zgodbe ni sklenjen, a deluje optimistično, hkrati pa nam pušča možnost nadaljnjega razmišljanja o usodi nastopajočih.
Po romanu je bil leta 2015 posnet tudi istoimenski film.
Objavljeno: 25.08.2022 14:58:34
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:30
Pogledal sem v ogledalo. Mogoče pa se ni motil. Kajpada ne ravno pleša, ampak komaj zaznaven umik roba lasišča, zaradi česar je bil moj obraz videti bolj obel, starejši in nekoliko bolj bled. Nisem bil več tako mlad. Vstal sem. Tudi suknjič se mi ni dobro prilegal. Dvignil sem roko in jo spet spustil, moja zrcalna podoba je omahovaje storila enako. Ali pa ni bil kriv suknjič? V moji drži je bilo nekaj krivega, česar še nikoli nisem opazil. Ne ženite si k srcu! Česa, za božjo voljo? Mogoče je še upanje zate. Čemu se je smejala Miriam?
Ne, predolgo sem sedel za volanom, bil sem samo izčrpan. Kaj so mi vsi hoteli povedati? Zmajal sem z glavo, pogledal svojo zrcalno podobo in spet hitro pogledal stran. Kaj za božjo voljo so vsi hoteli povedati?