Je zima v krilu poletja

800 izv.
Življenje je kruto, življenje je noro, je neusmiljeno in samotno. Takšnega ga opisuje Sončnica (namišljeno skupno ime za vse avtorjeve intervjuvane ženske), mlada mati, žena in ljubica. Njene besede je avtor knjige ovekovečil kot bolj ali manj natančen neolepšan zapis pripovedovanja zgodb več različnih žensk. Kot da se ne da ogniti usodi, ki ji je položena v zibelko, ker je hči prostitutke. Sužnja strasti, privzgojenih vzorcev bolnih medčloveških odnosov, pa vendarle z neustavljivo že(l)jo po človeški bližini. Večkrat že čisto na robu, izvemo, zakaj, a se ji uspe postaviti nazaj v tok. Njena hči Jelka je to, za kar bi dala vse, je njena skrb, ljubezen in bolečina, smisel življenja, za kar se je vredno boriti in ostajati. Dvomi, negotovost, pomanjkanje samospoštovanja, kot posledica materine odtujenosti in prikrajšanosti za ljubezen v otroštvu, jo pehajo v pretirano kajenje, seksualno odvisnost in živčni kolaps. Ko se končno nekako otrese najhujšega in se beda životarjenja ne napove z novo tragedijo na vidiku, pa se počuti kar nekako ogoljufano.
Delo je napisano kot dnevniški zapisi, pripoved ne olepšuje travm, direkten, robusten jezik pa priča o neusmiljeni bolečini te osamljene ženske.