Jedci mrtvih : rokopis Ibn Fadlana, ki opisuje svoje izkušnje s Severnjaki leta Gospodovega 922
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1999 |
Založba | DZS |
Zbirka |
Prvinski nagon |
Prevod |
Ferdinand Miklavc |
Ključne besede | Arabci, Družbeni odnosi, Rokopisi, Vikingi, Zveri |
Trk arabskega in vikinškega sveta
Michael Crichton je bil ameriški avtor številnih knjižnih uspešnic. Njegove knjige so po vsem svetu prodali v več kot 200 milijonih izvodih, več kot ducat pa so jih priredili tudi v filme.
Svojo ljubezen do medicine in znanosti je uspešno prepletel v morda svojem najbolj znanem delu Jurski park, po katerem je Steven Spielberg posnel tudi istoimenski film.
V romanu Jedci mrtvih nam pove epsko zgodbo, ki govori o muslimanskem Arabcu Ahmedu Ibn Fadlanu iz 10. stoletja, dvorjanu bagdadskega kalifa, ki naleti na skupino Vikingov.
Naj bi potoval k bolgarskemu kralju, a zelo hitro postane del skupine Vikingov. Namreč, spozna enega njihovega poglavarja Buliwyfa, ki se mora vrniti v Skandinavijo in rešiti svoje rojake pred pošastjo, ki prihaja iz megle. Vikingi so za svoj poseben pohod potrebovali trinajstega moškega, ki ni bil po rodu eden od njih, in tako se je Arabec znašel med Vikingi.
Ibn Fadlan je bil razumen mož, ki je znal odlično opazovati in zapisati vse tisto, kar se je dogajalo med pohodom brez pretiranega zgražanja nad načinom življenja svojih sopotnikov, ter z veliko dozo radovednosti.
Ko pa pride do dejanskega boja s pošastmi, spozna drugačne strahove ampak tudi svojo drugo plat za katero je bil prepričan, da ne obstaja.
Leta 1999 je ustvarjen film Trinajsti bojevnik, v katerem Ibn Fadlana igra Antonio Banderas.
V spremnem besedilu lahko preberemo, da je roman osnovan na dveh zgodovinskih virih:
začetek je zgodba iz zapiskov arabskega dvorjana Ahmeda ibn Fadlana, preostanek pa je priredba staroangleškega epa Beowulf.
Nenavadna knjiga z osupljivo zgodbo, ki je bralcem všeč ali pa jim ni. Seznani nas z načinom življenja dveh zelo različnih ljudstev, s kančkom arabskega in z veliko vikinškega humorja.
Objavljeno: 23.12.2020 14:43:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:36
Velikokrat se je zgodilo, da se mi je približal kmet z ženo ali hčerko in me na hitro podrgnil z roko. Herger se je smejal in rekel, da skuša zdrgniti z mene barvo v prepričanju, da imam kožo prebarvano. To so nevedni ljudje, ki ne vedo, kako širen je svet. Velikokrat so se me tudi bali in se mi niso upali približati. V nekem kraju, imena se ne spominjam, je ob pogledu name otrok zajokal in se vreščeč stisnil k materinemu krilu.
Ob tem so se Buliwyfovi vojščaki nadvse veselo krohotali. Sam pa sem opažal, da so se z minevanjem dni vojščaki vse manj smejali…
(str. 72)