Jezero
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2016 |
Založba | Goga |
Ključne besede | Kriminalci, Umori |
Slovenski "krimič" po skandinavsko
Skandinavski pisci kriminalnih romanov sodijo v sam svetovni vrh tega žanra in (tudi) slovenski bralci komaj čakajo, da izide kakšen nov prevod, ki zaradi povpraševanja še nekaj časa ne bo zasedel mesta na polici, ki smo ga zanj odmerili vaši knjižničarji. Žal domači avtorji kriminalk nikoli niso bili povsem v ospredju, pa čeprav jih premoremo kar nekaj. Na vprašanje, zakaj je temu tako, si ne bi drznil odgovarjati, bi si pa upal zatrditi, da se slovenskim “krimičem” obeta boljša prihodnost, katere znanilec bi lahko bil prav Tadej Golob s svojim zadnjim romanom Jezero. Pri žanrski literaturi sam jezik ni nekaj, kar bi bilo nujno v ospredju in tega se zaveda tudi Golob, ki v tem segmentu ne komplicira, a kljub vsemu ohrani raven, ki je vredna kresnikovega nagrajenca, temveč se rajši posveti sami strukturi zgodbe, kar je za kriminalni roman najpomembnejše. Suvereno, kot kašen stari mojster za kriminalke, nas popelje skozi dobrih 500 strani besedila, pri čemer mu uspeva, da napetost ne popusti niti za trenutek, pa tudi razplet je dovolj nepričakovan, da bo zadovoljil še tako zahtevnega “literarnega poirota”. Zelo skandinavsko, pa vendar z dovolj domačega, da ne izpade prisiljeno. Brez dvoma bo Jezero knjižna uspešnica med slovenskimi ljubitelji kriminalnega žanra, se pa zna zgoditi, da bo po njej zaradi samega avtorja posegel še kdo drug. Bilo bi škoda, če ne bi, saj gre za res odlično (žanrsko) branje!
Objavljeno: 02.12.2016 16:03:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:28
“Ko se je čoln odrinil od obale, je bil Taras zadovoljen, da so se Cvilak in drugi odločili ostati na obali. Gumenjak je bil sicer videti velik, a ko sta vanj sedla oba potapljača in zložila na dno njegovo opremo, je ostalo zanju s Tino komaj kaj prostora na ozki in neudobni leseni klopi. In mraz, ki se je zdel na obali znosen, je začel zunaj, na odprtem in v še bolj mokrem zraku, gristi v kosti. Tina se je zavila v bundo in Tarasu se je zazdelo, da je to eden tistih dni, ko bi moral tudi moški pod hlače obleči še kaj, ko bi tisto zagotavljalo vsaj kanček dostojanstva.” (str. 389)