Jonathan Strange in gospod Norrell. Del 1, Gospod Norrell
Žanr | fantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje. Roman |
Prevod |
Branko Gradišnik |
Ključne besede | Čarovništvo, Vile (bajeslovna bitja) |
Čarovnija še vedno živi ...
Gospod Norrell je prvi del večkrat nagrajenega romana, ki ga je sloviti Neil Gaiman označil za najimenitnejše delo angleške fantastike, napisano v zadnjih sedemdesetih letih. Čeprav romani, ki se ukvarjajo s tematiko čarovništva, niso redki, Susanna Clarke bralca prepriča z izvirnim in duhovitim pisanjem. Njen ritem je počasen, prežet z atmosfero zgodnjega angleškega 19. stoletja in zabeljen s čarovnijo. Ta je ena osrednjih reči v življenju velikih imen uglednega yorškega čarovniškega ceha, ki v uvodu romana razpravljajo o tem, kam je poniknila angleška magija. Kljub temu da svoje znanje izjemno cenijo, njihove sposobnosti niso nikoli presegle čarovniškega teoretiziranja. Toda obstajajo govorice, da magija v Veliki Britaniji vendarle ni povsem zamrla. Člana druščine gospod Honeyfoot in gospod Segundus se po potrditev teh informacij odpravita na dom zadržanega in samotarskega gospoda Norrella. Prepričana v to, da obvlada praktično izvajanje magije, skleneta premagati njegovo plahost in ga predstaviti javnosti. Po obisku Norrellovega doma in njegove veličastne knjižnice sta nad njim povsem osupla. Zanju ni več nobenega dvoma, da čarodejstvo še vedno živi in da mora ekscentrični mag svoje mojstrstvo v dobro naroda deliti z vsemi. Mnogim dvomljivcem navkljub je Norrell odločen dokazati superiornost svoje magije in jo povzdigniti na raven, ki ji pripada.
Objavljeno: 22.05.2019 18:41:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:10
Velika stara cerkev je v zimskih globočavah še v najboljših trenutkih kraj, ki človeka oplaši, saj daje vtis, kakor da bi se v kamenju ohranjal mraz sto in stotih zim, ki zdaj mezi iz njega. V mrzli, vlažni, somračni notranjščini katedrale so bili gospodje iz Yorškega društva primorani stati in čakati na to, da osupnejo, ne da bi jim karkoli zagotavljalo, da bo presenečenje, ko pride, res prijetno. Gospod Honeyfoot se je skušal vedro nasmihati sodrugom, a za gospoda, ki je bil tako izveden v umetnosti prijaznega nasmihanja, je bil poskus dokaj klavrn. V tistem hipu so zazveneli zvonovi. To niso bili nič drugega kot zvonovi iz zvonika sv. Mihaela, ki so oznanjali polovično uro, ampak znotraj katedrale se jih je držal čuden, oddaljen zvok, kakor da so zvonovi iz druge dežele. Zvok nikakor ni bil veder. (str. 57)
Citati
(0)Kritike
(0)- Hugo (Hugo Award) (2005)
- Locus (2005)