Josip Vandot
Žanr | mladinska povest |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1981 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Bajeslovna bitja, Čarovnice, čudežni predmeti, Divji moški (mitološki lik), Planinstvo, Prijateljstvo, Rastline, Sodelovanje, V mladinskem leposlovju |
Ob sto štirideseti obletnici rojstva in osemdeseti obletnici smrti Josipa Vandota spet prebiramo Kekca. V Kekcu na hudi poti Kekec rešuje Tinkaro, zelo pomembno vlogo ima njegova koza Keza. Prisanka je ukanil Kekec, Jerica pa je s pomočjo mežiklja ozdravila vilo Škrlatico. Tinka pa je srečna s svojo muco. V Kekcu na volčji sledi spoznamo Pehto. Kekec pred Pehto rešuje Koroščevo Mojco. Pehta ima čudodelne kapljice in volka. Obljubila je, da bo, če jo bo kdaj zapustil njen volk, za vedno odšla tudi ona. Res je odšla, njene kapljice pa so ozdravile Mojco slepote. Kekcu je kar močno, ampak samo iz strahu, ponagajal Rožle. V Kekcu nad samotnim breznom pa Kekec pred Bedancem rešuje Meno. V zgodbo je vmešan še Kosobrin. Zgodba se za Kosobrina, Pehtinega in Kekčevega volka ter Bedanca tragično konča. Kekec pa gre naprej novim dogodivščinam naproti. Zgodba o Kocljevem maščevanju pa je predvsem zgodba o čarovnici Anji Panji, ki je čara s paličico z zlatim rogljičkom. Jankov Kocelj pred Anjo in njenimi vevericami rešuje Reziko. Vmes, tudi samo iz strahu, malo zagode še Brincelj, s svojim lepim noskom. Razsodi pa stric Vitranec, seveda. Skupno vsem zgodbam je reševanje deklic in skrivne koče. Skrivne koče so od Prisanka, vile Škrlatice, Pehte, Bedanca, Kosobrina. Svoje domovanje pa ima tudi Anja Panja. Seveda pa ne manjka tudi čudodelnih rastlin, saj za vsako bolezen rožca raste. Upamo, da bodo tako kot rožce, še naprej cvetele tudi o zgodbe o Kekcu.
Objavljeno: 24.02.2024 19:12:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:14
“Samo mrtvega volka so potegnili iz vode. Kekec ga je zakopal kraj proda. Sto belih kamnov je znosil na grob, da se je tam dvigala visoka gomila. Zadelal je gomilo s črno prstjo, ki jo je našel v bližnjem gozdu. In iz črne prsti je vzraslo gosto ravšje. Tretjo pomlad je vzcvetelo tisto ravšje. Krasno je to ravšje in dehti tako lepo kot nobeno ravšje na tem širnem svetu. Vso gomilo pokriva, da se Kekec kar čudi. Vsak teden pride tja Kekec in gleda tisto ravšje. Otroci, če kdo izmed vas ne verjame, pa naj gre sam k tisti gomili. In videl bo tam Kekca in se bo z njim čudil krasnemu ravšju, ki pod njim počiva Petin strašni volk – oj, Kekčev ljubi volkec …” (str. 125)