Juda

“Če bi Pilat ukazal, naj na Jezusovi desni namesto dobrega tatu križajo Judo, bi se Juda v očeh kristjanov povzpel do svetnika, njegova podoba na križu bi krasila na desettisoče krščanskih cerkva, milijone krščanskih otrok bi krstili za Judo, papeži bi prevzemali njegovo ime. Ampak naj vam povem, Juda Iškarjot gor ali dol, sovraštvo kristjanov ne bi izginilo s sveta. Ali se zmanjšalo. Z Judo ali brez – Jud bi verniku zmeraj utelešal izdajalca. Generacije in generacije kristjanov bi nas opominjale, kako je ljudstvo pred križanjem vzklikalo: “Križaj ga, križaj ga, kri njegova pridi na nas in na naše otroke!” In povem vam, Šmuel, da je spor med nami in Arabci le majhna epizoda v zgodovini, kratek, bežen trenutek. Čez petdeset ali sto ali dvesto let se je ne bo nihče več spominjal, to pa, kar je med Judi in kristjani, je nekaj globokega in temnega, in bo trajalo še naslednjih sto generacij. Dokler pri njih vsak dojenček že z materinim mlekom izve, da po svetu še hodijo ljudje, ki so ubili Boga, ali potomci ljudi, ki so ubili Boga, za nas ne bo spokoja.” (271)