| Žanr | antiutopični roman, družbenokritični roman, znanstvenofantastični roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2025 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Manica Baša |
| Ključne besede | Individualizem, Nasilje nad ženskami, Osebna svoboda, Politično nasilje, Totalitarizem, Totalitarni režimi |
Leta 1949 je britanski pisatelj George Orwell (1903-1950) spisal svoje najpomembnejše delo, zastrašujoče vizionarski roman 1984, postavljen v distopično prihodnost superdržave Oceanije, ki je podvržena avtoritativni ideologiji skrivnostnega Velikega Brata. V isti svet je postavljen tudi roman Julija, ameriške pisateljice Sandre Newman (1965), le da zgodbo o preprostem delavcu Winstonu Smithu, ki se postopoma upre tiraniji Velikega Brata, predstavi iz perspektive njegovega dekleta Julie, ki je imela v Orwellovem romanu zgolj stransko vlogo.
Dogajanje romana je postavljeno v futuristični London leta 1984 in spremlja mehaničarko Julio Worthing, ki popravlja stroje na Oddelku za leposlovje Ministrstva za pravico. Četudi je zasebno povsem apolitična, promiskuitetna, nezaupljiva do ljudi in skeptična do tiranije Velikega Brata, poskuša v javnosti ohranjati videz vzorne in poslušljive državljanke in članice Protispolne mladine. Vendar pa se ji življenje močno spremeni, ko spozna Winstona Smitha, sodelavca iz Oddelka za dokumentacijo, kateremu nekega dne impulzivno preda intimno sporočilo, dvojica pa se kmalu zatem zaplete v prepovedano razmerje, ki pa ni brez tragičnih posledic.
Newmanova z romanom Julija ustvari feministično različico kultnega Orwellovega romana in temu doda glas ženske; večne upornice, svobodnjakinje in intelektualke, ki trmoglavo kljubuje ideološkemu nasilju.
Objavljeno: 03.04.2025 13:16:58
Zadnja sprememba: 11.04.2025 17:38:17
Vse je obstalo. Julija je še vedno gledala v vodo, a je imela občutek, da ne prepozna lastnega obraza. Če bo rekla ne, lahko vse pokvari in z eno potezo izbriše vse, kar je kdaj obstajalo med njima. Poleg tega ji ne bi dala miru radovednost – čeprav ne more pričakovati drugega kot ljubezenske izpovedi. Najhuje pa je bilo, da si je vse priklicala sama. Kako nepremišljena je bila, da je povabila Vicky sem, kako nezaslišano je, da je omenjala kopanje. Bi si bilo to mogoče razlagati drugače kot spogledovanje?
(str. 254)
