Julija med besedami
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | češka literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2016 |
Založba | Miš |
Prevod |
Diana Pungeršič |
Ilustracije |
Tanja Komadina |
Ključne besede | Ločitev, Odraščanje, Otroci in odrasli, Starševstvo, V mladinskem leposlovju |
Petra Dvořáková se je rodila leta 1988 v Brnu in delala kot sestra anasteziologinja. Službo je zaradi dramatičnih osebnih okoliščin pustila. Za svoj prvenec je prejela nagrado magnesia litera v kategoriji novinarstva. Svojo prvo knjigo za otroke Julija med besedami je izdala leta 2013 in zanjo prejela nagrado zelena pentlja ter nagrado učiteljev za poseben prispevek k razvoju branja pri mladih. Knjiga je v slovenščini izšla leta 2016 pri založbi Miš v zbirki Prva z(o)renja. Zgodba govori o deklici Juliji, ki se ji življenje kar naenkrat postavi na glavo. Njo, mlajšo sestro in očeta zapusti mama, ki je alkoholičarka. Ko oče spozna nadomestno mamo ali teto, se preselijo k njej na deželi. Kljub groznim stvarem, ki se ji dogajajo, je na svetu veliko lepega. Šteje le ljubezen, tudi če je vse ostalo malce zmešano, zapleteno in nenavadno. Tako kot znajo včasih biti besede. Teta zna stvari postaviti na svoje mesto in kar je najpomembnejše, zna imeti rada, čeprav Julija in njena mlajša sestrica Ela nista njeni hčerki. Tudi ona ima sicer dva sinova iz preteklosti. Sicer pa Julija počasi preboli ločitev, preboli, da jih je mama zapustila in da noče imeti več stika z njimi. Teta je namreč stroga, hkrati pa zna Julijo in Elo razumeti in potolažiti, ko to potrebujeta. Že zdaj številčni, ljubeči družini, pa se bo pridružil še en član. Fantek ali deklica. In Julija že komaj čaka, da se bo z njim sprehajala z vozičkom. Ločitev staršev vsekakor pusti posledice pri otrocih, če pa jim ponudimo dovolj ljubezni, posledice počasi izzvenijo in življenje spet postane zabavno in veselo. Pa za konec še tole. Tudi teta je sestra anasteziologinja, tako kot je bila avtorica knjige. Pretresljivo in očarljivo branje.
Objavljeno: 29.08.2017 19:40:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:39
“Nazadnje smo s teto torbi vendarle razpakirale in bili sta spet navadni sobota in nedelja. Potem je prišel ponedeljek in šola in jaz sem se počasi začela veseliti naslednjega vikenda. Toda, ko je prišel, mamice spet ni bilo. In je ni bilo niti naslednji vikend ne tisti za njim. Potem pa je spet poklicala in obljubila, da bo prišla. In jaz sem se tega neskončno veselila in hkrati tudi bala, da sem se ponoči zaradi tega polulala. No, to je skrivnost med mano in teto. Ona je takoj zjutraj opazila, da se lužica ni pojavila kar sama od sebe. In da je tudi moja spalna srajca malce preveč mokra. Ampak nisem nič rekla pa tudi teta me ni nič spraševala. A lužica se je večkrat ponovila.” (Str. 95)