| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Knjižnica Kondor |
| Ključne besede | Afrika |
Knjiga prinaša skoraj štirideset kratkih zgodb pisateljev, ki prihajajo iz afriških držav Maroko, Alžirija, Libija, Egipt, Senegal, Gana, Benin, Nigerija, Kamerun, Sudan, Etiopija, Džibuti, Somalija, Kenija, Uganda, Kongo, Zanzibar, Madagaskar, Mavricijus, Angola, Zimbabve, Mozambik, Namibija in Južnoafriška republika. Izbrane so iz več kot sedemdesetih afriških antologij in samostojnih kratkih zgodb. Prevajali so jih Suzana Koncut, Barbara Skubic, Nataša Hrastnik, Irena Duša Draž, Katja Zakrajšek, Barbara Juršič in Andrej E. Skubic. Avtorji teh zgodb prihajajo iz različnih kulturnih in rasnih okolij, vseeno pa so jim nekatere teme skupne. Pišejo o otroštvu, odraščanju, ljubezni, pa tudi o vojnah, političnih in družbenih razmerah, izseljenstvu, izkušnjah tujine, stikih s tujimi kulturami. Nekatere so preproste in realistične, druge bolj zapletene in magične. Lahko se jim nasmeješ ali začutiš globino, bolečino… se čudiš resnicoljubnosti, pronicljivosti in psihološkemu uvidu. Prinašajo nove barve, vonje in okuse, nove besede, drugačna imena, drugo svetlobo in zvoke, drugačno življenje, tišino in prostranost, nova, nepričakovana vprašanja…
Objavljeno: 28.11.2020 19:02:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:23
“‘Ne iščem vaše odveze. Čakam na božjo sodbo. Toda s tem, ko sem vam povedal svojo zgodbo, vam svetujem, da še naprej delate dobre stvari. Svet je poln zla, toda tudi poln dobrega. Trpite za dobro drugih, mar ni to dobro? Preveč smrti se še vedno nadaljuje… to je žalostno. Ubijanje, ubijanje, ubijanje… kdaj se bo končalo? Kdaj bo Big slišal naš vzklik in nas rešil agonije? Kdaj se bo usmilil živih, ki morajo trpeti vsak dan svojega življenja? Vprašal ga bom, ko ga kmalu srečam,’ je rekel starec brez nasmeha.
‘Mislim, da vas bo razumel,’ sem neprepričljivo rekel. Kaj drugega bi lahko rekel? Kot borec sem verjel, da je bilo to, kar je storil, hvalevredno. Toda še vedno sem čutil muko, ki mu je trgala srce. Mar nekdo čestita nekomu, ki je dal ubiti svojega sina? Mar nekdo sočustvuje s sinom, ki se zateče k umoru in zlomi svojemu očetu srce? Sočustvujemo z nesrečnimi starši, čigar potomci postanejo ubijalci nedolžnih ljudi.
Poslovil sem se od starca z zavestjo, da ga ne bom nikoli več videl. Nisem mu dal tablet, nobena mu ne bi pomagala zmanjšati bolečine, saj je bilo njegovo resnično trpljenje onkraj ozdravljivih možnosti znanosti, kaj šele slabo opremljenega gverilskega zdravnika, kot sem bil sam.
Waldiba je bil kot običajno skrivnostno tih. Samostan živih mrtvecev, varuh mučenih duš. Skrbnik mučnih skrivnosti za vrati zaprtih koč. V Waldibi zašepetaš in nikoli ne izrečeš na glas, grozne zgodbe Etiopije omrtvičijo jezik in oglušijo ušesa.”
(str. 192-193)
in nato