Jutta Heim
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | malteška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Vera Pejović Peter Semolič |
Ključne besede | intimistični roman |
V romanu z naslovom Jutta Heim spremljamo spomine o času življenja ostarelega in samoljubnega malteškega igralca, ki je ljubljenec občinstva. Njegovo življenje je bilo tako razburljivo kot igra na odru. Predvsem pa je bil vedno tudi velik ljubitelj žensk. V njegovih spominih sežemo nazaj v 80. leta, ko je bil na izletu v tedaj še vzhodnem Berlinu. Tam je doživel kratko ljubezensko zvezo. Jutta Haim je bila natakarica v lokalu, kjer je spil kavo in s katero je preživel eno noč. Že naslednji dan, ko jo je želel ponovno poiskati, je izginila v podzemno železnico takratnega sivega in s tajno policijo prestreljenega vzhodnega Berlina. Po vrnitvi domov na Malto ji več let piše pisma, na katera pa nikoli ne prejme odgovora.
Glavni akter Erik Xserri se sicer namerava že prvo jesen tistega leta vrniti v Berlin, ter zaključiti nekaj, kar razume kot ljubezenski neuspeh. Vendar do tega nikoli ne pride. Vsa zgodba se potem vrti med vsakodnevnimi dogodki in prebliski tega nikoli pozabljenega srečanja z željo po vrnitvi.
Leta po padcu berlinskega zidu ponujajo novo priložnost, da obišče kraj srečanja in morda najde tudi Jutto Heim, ki vse bolj postaja prispodoba hrepenenja po bežečem času in oddaljevanju mladosti. Hrepenenje, ki ne izgine in mladost, ki se ne povrne.
Objavljeno: 20.12.2018 10:26:46
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:08
Na televiziji je bila pogovorna oddaja o Zidu in neki tip, videti je bil kot intelektualec, omeni tajno službo. Tistega dne je bil v Kavarni Mokaba model v sivi obleki. In tam je bil tudi tistega dne, ko jo je videl, kako s prijateljico sklonjene glave prečkata Alexanderplatz, in ga ni niti bežno pogledala. Štiriindvajset ur prej je delila Alexanedrplatz z njim. Jutta Heim. To ime ga je spremljalo že skoraj deset let. Tudi tisto telo je bilo z njim že dolgo. Nepopolno, bolno. Ne njegovo. Morda bo zdaj na novo odkrila moža. In jaz, je pomislil Erik Xerri, bom na novo odkril sebe. Skrajni čas bi že bil, da pokoplje mrtve, ki ga obkrožajo, in krene dalje, ne nazadnje je njegova hči odrasla v mlado žensko. Kaj pa ji sploh lahko da? Morda vonj po mrtvih, s katerimi lega vsak večer? Njena mama – tista, ki je spakirala kovčke in se vrnila v svojo državo. Celo Liža se bo zdaj kmalu spremenila v truplo. In potem je tu še dolg spisek imen, ki jih je vedno skrival pred njo. Ni jih poznala. Še slišala ni zanje.