Južni veter : zgodbe slovenskih Egipčank
Žanr | novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Društvo 2000 |
Ključne besede | Aleksandrinke |
Žanr | novela |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
Založba | Društvo 2000 |
Ključne besede | Aleksandrinke |
V knjigi so zbrane zgodbe aleksandink, kakor so pravili Slovenkam, ki so odhajale v Egipt kot dojilje, služabnice in spremljevalke. Njihova imena so tokrat izmišljena, zgodbe pa temeljijo na resničnih dogodkih. Te ženske so se v iskanju zaslužka znašle v tujem svetu, z neznano kulturo, neznanim jezikom in drugačno vero. Aleksandrija je v tistem času veljala za gospodarsko in trgovsko močno središče, kjer so pristajale ladje z vsega sveta in kozmopolitsko mesto, kjer sta se srečevali evropska in egipčanska kultura, pripadniki elite in preprosti delavci, muslimanska in katoliška vera, ljudje pa so govorili tako arabsko kot francosko in angleško. Aleksandrinke so doma pustile majhne otroke in odšle v Egipt dojit tuje, bile so čustveno razpete med družino doma in tisto v Egiptu. Odhajale so mlajše in tudi starejše, da bi doma poplačale dolgove, obvarovale domačijo in kmetijo, poskrbele za preživetje družine. Ko so se vračale, jih otroci niso več poznali, od moža in drugih domačih so se odtujile. Soočale so se z vsakovrstnimi nasprotujočimi čustvi, tudi ljudje do njih niso bili preveč prizanesljivi in so širili raznorazne govorice. Avtor tenkočutno opisuje njihove zgodbe, trpljenje in čustveno raztrganost. Pri pisanju uporabi tudi narečne primorske besede. Knjiga je prav dramatična in ko jo bralec odloži, je pretresen do kosti.
V ponikvi časa / Milan Dekleva: str. 303-305.
Objavljeno: 25.09.2023 13:40:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:07
“Glede Boga in njegove pravičnosti pa lahko rečem, da je vse to zelo zamotano. Ampak vedno bolj se mi zdi, da je to naše življenje nekakšen neznansko zanimiv preplet vseh mogočih okoliščin. Vse se previja, združuje in razdružuje, prehaja eno v drugo, smrt v življenje, življenje v smrt, svetloba v temo, tema v svetlobo, in je vse skupaj ena velikanska , človekovi pameti nedoumljiva igra. Ali to sploh kdo vodi, ima kdo pregled nad vsem tem? Ali sploh kdo odloča, kaj se bo zgodilo in kaj ne? Mislim, tako čutim, da se v to gromozansko veliko in neprestano prepletanje, v to igro brezkončnih naključij sploh nihče ne vtika. Nekaj je to igro sprožilo in zdaj teče sama od sebe naprej in nikoli je ne bo konec, ali pa se bo končala iznenada, kot se je pač začela.
Bog pa, naš ali njihov Alah, pa vsi drugi še živi ali mrtvi bogovi, so le naš poizkus, da bi naredili red v večnem neredu. To pa zato, da bi se potem v tem svetu počutili bolj varne, bolj zaščitene. A v resnici je vse skupaj le slepilo, le nekakšno samouspavanje. Mi mislimo, da spreminjamo nered v red, ampak to je smešno, ker nereda sploh ni; vse je že lepo urejeno, le mi tega ne moremo razumeti, ker imamo prekratko pamet. Tako čutim.” (str. 137)