Kačji pastir v jantarju

Oči so hitro potovale od njegovih športnih copat števil- ka petinštirideset do obraza, ki je bil dobrih trideset centimetrov nad njenim. Široko se je nasmehnila. »Res nerada začenjam pogovor s tako frazo,« je rekla, »toda, ljubi bog, kako si zrasel, Rogerček!«
Roger je začutil, da je zardel. Ženska se je zasmejala in mu ponudila roko. »Saj si Roger, kajne? Jaz sem Claire Randall. Bila sem stara vikarjeva prijateljica. Toda tebe sem nazadnje videla, ko si bil star pet let.«
»Pravite, da ste bili očetova prijateljica? Potem že ve- ste …«
Nasmeh je izginil in na njegovem mestu se je pojavil iz- raz obžalovanja.
»Ja, grozno žal mi je bilo, ko sem slišala. Zaradi srca, kajne?«
»Hm, ja. Povsem iznenada. Ravnokar sem prispel iz Oxforda, da bi uredil … vse to.« Nejasno je zamahnil z roko, kot bi želel pokazati na vikarjevo smrt, hišo za sabo in vse, kar je bilo v njej.
»Kolikor se spomnim knjižnice vašega očeta, bo ta vaš drobni opravek trajal do naslednjega božiča,« je pripo- mnila Claire.
»V tem primeru bi bilo morda bolje, če vas ne bi moti- li,« je zaslišal nežen glas z ameriškim naglasom.
»Joj, čisto sem pozabila,« je rekla Claire in se napol obrnila k dekletu, ki je stalo zunaj njegovega vidnega polja na vogalu verande. »Roger Wakefield – moja hči Brianna.«