Kaj pa vidva čakata?! : zgodba para, ki ga odločitev za otroka pelje od uradne preko alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe
Žanr | biografski roman, družbeni roman, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | UMco |
Zbirka |
Preobrazba |
Ključne besede | Materinstvo, Neplodnost, Osebnostni razvoj, Zakonsko življenje, Zdravljenje, Zunajtelesna oploditev |
Tabu tema - neplodnost
V osebno izpovedni zgodbi Suzane Zagorc dobi bralec vpogled v njeno intimo. Uspešna poslovna ženska se skupaj s partnerjem odloči za nov projekt. Projekt otrok. Kljub veliki želji otroka ni in ni. Uradna medicina vedno znova ugotavlja, da je z obema vse v redu. Ampak nekaj ni bilo v redu. Suzana se je zatekla k najrazličnejšim alternativnim oblikam zdravljenja. Za razstrupljanje in krepitev organizma je preizkusila vse. Resnično vse. Pila je informirano vodo, jedla razna super živila, izpirala črevesje, bila na dieti proti kandidi. Obiskovala bioresonanco, bioenergetike, akupunkturo, … Bila je izredno dobra potrošnica. Kljub vsemu je še vedno bila “mrtva riba”, kot se je izrazil eden izmed njenih gurujev Lojze. Oploditev z biomedicinsko pomočjo ni uspela prvič, drugič, tretjič.
“Kaj pa vidva čakata?”, so spraševali radovedneži. Suzana je bila ranjena ženska. Nemalokrat je bil na preizkušnji tudi partnerski odnos.
V nemoči in obupu je Suzana spoznala, da otrok ni le še en izmed projektov v vrsti in da je potrebo času dati čas.
Knjiga, prva te vrste v Sloveniji, je namenjena tistim, ki kdaj radovedno vprašamo “Kaj pa vidva čakata?” in tistim, ki “čakajo”.
Objavljeno: 10.11.2015 14:17:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:21
Tretja neuspešna oploditev je pomenila udarec tudi za najin odnos. Ja, šla sva še tretjič. In ne, v tretje ni šlo rado. Če sem dve leti in pol upala in jokala samo jaz, medtem ko je bil Andrej trden, močan in vesel za oba, je ob tretjem neuspehu klonil tudi on. Rekel ni ničesar, a sem vedela. Čutila. Njegove besede so bile še vedno optimistične, tega mi ni vzel, a tišina je bila vse večja, premori med stavki vse daljši. Večkrat sem skušala načeti pogovor o tem, kako se počuti, kaj misli o tem, da bi še poskušala, ter najpomembnejše – kako se bova soočila s tem, če ne bo šlo, če bova ostala sama.