Kako je Hedley Hopkins sprejel izziv, oskrunil grob, spoznal novega prijatelja, ki ga morda sploh ni bilo, in medtem strašansko grešil, tako kot grešijo vsi, čeprav tega niti ni vedel

Paula Jenningsa so otroci v Avstraliji več kot štiridesetkrat izbrali za najljubšega pisatelja, dobil je avstralsko literarno nagrado po izbiri otrok, Queensland Premier’s Literary Award (1999) za najboljšo otroško knjigo, Order of Australia (1995) za pomemben prispevek k otroški literaturi ter Dromkeenovo medaljo (2001). Redko se zgodi, da naslov tako dobro opiše dogajanje v knjigi. Deček Hedley medtem, ko sprejme izziv, da bi si pridobil prijatelje, oskruni grob in strašansko greši, tako kot grešijo vsi. Ne greši, ampak odrašča. Medtem, ko si skuša pridobiti navidezne prijatelje, spozna pravega prijatelja. Victorja. Dečka s posebnimi potrebami. Kaj izraz otroci s posebnimi potrebami pravzaprav pomeni in kdo so to? Tako, kot so drugačni ti otroci, je po svoje drugačen prav vsak izmed nas. Tudi Hedley se je s starši iz Anglije preselil v Avstralijo in je zato na svoji koži občutil, kako je, če si drugačen. V knjigi gre za enkraten opis večinoma ozkosrčnega odnosa do ljudi s posebnimi potrebami ali če želite, do ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Hkrati pa knjiga tudi prikaže, česa vse se od njih lahko naučimo, če jim le dovolimo vstopiti v naš svet. Zgodba o oskunitvi groba pa načne tudi zgodbo o pobeglih kaznjencih, ki so se v prvih letih naselitve Avstralije, zatekli tja. Aboridgini so jih vzeli medse in jih rešili smrti ter lakote. Te zgodbe pa se vseeno niso vedno končale lepo, zato je še vedno na tisoče aboriginskih kosti v muzejih po vsem svetu. Iz knjige lahko potegnemo nauk, da moramo ljudem, preden jih sodimo, najprej dati priložnost, da jih spoznamo. In mogoče boste tudi vi ugotovili, da je Hedley, fant iz zgodbe, pravzaprav Paul Jennings in da je večina te pripovedi resnična. Navdihujoče delo.