Kako naj vam prodamo modrino neba

“Spoznal sem, da um belca ne čuti do narave tako kot um Indijanca, in menim, da je tako zaradi razločka v vzgoji v otroštvu. Pogostoma vidim bele dečke, kako se zbirajo na mestnih ulicah ali na cestah, se suvajo in neumno potiskajo sem in tja. Veliko časa zapravijo za brezciljno postopanje, ne da bi njihove naravne sposobnosti videle, slišale ali čutile raznovrstno življenje, ki jih obdaja. Nobenega zavedanja, nobene izostrenosti, nobenega posluha nimajo in ta topost daje poln razcvet grdemu vedenju; jemlje jim naravno ravnovesje in spodbudo. Nasprotno pa so indijanski dečki, ki so vzgajani naravno, pozorni do svoje okolice; njihovi čuti niso zoženi le na opazovanje drug drugega in ne morejo prebiti celih ur, ne da bi kaj videli, kaj slišali in kaj mislili. Opazovanje se je vselej bogato obrestovalo; zanimanje, čudenje, občudovanje se je razvijalo, zavedali so se dejstva, da življenje ni le človeški izraz; da se izraža v množici oblik. To zavedanje je bogatilo dakotsko življenje. Življenje je bilo živo in utripajoče; nič ni bilo nepomembnega ali vsakdanjega. Indijanec je živel – živel v pravem smislu – od prvega do zadnjega diha.
(str. 121)