Kako ostati priseben v dobi delitev
Žanr | esej |
Narodnost | turška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Maja Ropret |
Ključne besede | 21. stoletje, Družba, Družbeni problemi |
Žanr | esej |
Narodnost | turška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Sanje |
Prevod |
Maja Ropret |
Ključne besede | 21. stoletje, Družba, Družbeni problemi |
Elif Shafak, britansko-turška pisateljica in politologinja, pa tudi zagovornica človekovih pravic in svobode govora, je avtorica številnih knjig. Pri nas jo poznamo predvsem kot romanopisko, tokrat je pri založbi Sanje izšla njena zbirka esejev.
V njih se dotika različnih aktualnih tem, kot so izseljenstvo, domovina, pandemija, družabna omrežja, pa tudi notranjih občutkov, ki nas danes vse bolj prevevajo, kot npr. tesnoba, jeza, razočaranje. Vse skupaj preplete z osebnimi izpovedmi iz svojega otroštva in mladosti.
Eseje beremo kot vodnik po družbenem dogajanju v 21. stoletju. V njenih opisih čustvenega, duševnega in družbenega stanja se prepoznamo. Prepoznamo se kot državljani svoje države, državljani sveta, ženske, moški, mladi in starejši … Vsi, ki nam je na svetu lepo, hkrati pa z dvomom razmišljamo o prihodnosti. Z zanosom prebiramo njene melodične, a preproste besede, ki jih mestoma podkrepi s citati znanih mislecev in avtorjev. In čeprav se nam dozdeva, da so se vrednote moderne družbe že pregloboko potopile, nam njeni pozivi k strpnosti, modrosti in empatiji vlijejo nekaj upanja v prihodnost naše družbe.
Objavljeno: 03.06.2022 14:52:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:41
“Domovina je grad iz stekla. Če jo hočeš zapustiti, moraš nekaj zlomiti, razbiti – steno, družbeno normo, kulturno navado, psihološko bariero, srce. Tisto, kar razbiješ, te preganja. Biti emigrant torej pomeni za vselej prenašati v žepih črepinje. Zlahka pozabiš, da so tam, lahke in majhne kot so, in živiš dalje s svojimi partikularnimi ambicijami in pomembnimi načrti, a ob najrahlejšem dotiku te drobci stekla spomnijo nase. In globoko zarežejo vate.”
(str. 35)