Kako sem po nesreči napisala knjigo

Trinajstletni Katinki in bratcu Kalleju je pred desetimi leti umrla mama. Čeprav ovdoveli oče zgledno skrbi za svoja otroka, čuteča pubertetnica pogreša materinsko ljubezen, iz brezna pozabe oživlja spomine na veselo, živahno mamico, ki je tako rada razvajala svojo družino in bližnje. Katinka, ki si želi postati pisateljica, s pomočjo nasvetov sosede, slavne avtorice Lidwien zapisuje občutja, spomine in dogodke, ki jih prinaša vsakdan. Eden teh nepričakovanih dogodkov je tudi ljubezensko razmerje med očkom in radoživo, prijazno Dirkje, ki pa v deklici vzbudi silovit odpor. Izvrsten medgeneracijski roman o bolečini žalovanja, tegobah odraščanja in o iskanju sprijaznjenja z minulim je ganljiva, na trenutke grenka pripoved z izrazito humanistično sporočilnostjo. Roman je prejel ugledno nizozemsko nagrado Srebrno pero.