Kakorkoli

»Hočem, da ni tako,« večkrat ponovi ena od dveh glavnih protagonistk romana Kakorkoli, spod peresa avtorice Polone Glavan. Vsakemu se namreč kdaj zgodi, da mu življenje ne gre čisto po planih, ali pa od njih celo bistveno odstopa. Kdaj bomo dovolj zreli za sprejemanje pametnih odločitev, ki ne bodo preveč škodile nam in naši okolici? Kdaj se bomo znebili idealističnega pogleda na sebe in na naše delovanje v tem konfuznem svetu? Smo se sploh sposobni dovolj distancirati in na situacijo pogledati vsaj približno objektivno? Večinoma ne, saj nam občutek, da delamo kaj dobro in prav, pogosto dviguje nivo našega ega. A ta prav ni nikoli za vse enak. Je res vse tako enostavno, kot se nam dozdeva na prvi pogled? Ponavadi ne. Tudi iluzija popolne ljubezni se prav hitro razblini, ko ne gre vse po maslu. Pogosto zatajijo prav tisti, za katere smo bili prepričani, da nas ne bodo pustili na cedilu. Tisti, ki smo jim slepo verjeli in brezpogojno zaupali. »Veliko se moram še naučiti,« proti koncu romana izreče druga od protagonistk, a to velja za obe. Kakor tudi za obe velja, da bi si želeli, da se nič od tega, kar ju je tako usodno zaznamovalo, ne bi zgodilo. A je seveda za kaj takšnega prepozno. Kakorkoli je prav tako roman o izbrisanih in z njimi povezano problematiko. Avtorica odlično predstavi črno-bel pogled na njo, ki je tako tipičen za razklano slovensko družbo in najbolj se izkaže prav tam, kjer tiči zahrbtna past favoriziranja, v katero se nikakor ne pusti ujeti. Tudi zaradi tega, ter dobro sestavljene, netipično strukturirane in vešče zapisane zgodbe, je Kakorkoli eden od vrhuncev lanskega domačega romanopisja!