Kamav tu
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2023 |
Založba | Društvo Mohorjeva družba |
Zbirka |
Slovenske večernice |
Ključne besede | krivica, medsebojni odnosi, Nestrpnost, Predsodki, prepovedana ljubezen, Romi, segregacija, Starši |
Rudi Mlinar se je v zadnjih letih posvetil predvsem pisanju biografskih romanov, knjigo Kamav tu (v romskem jeziku ’ljubim te’) pa je napisal, ker sta ga pritegnila usoda Romov in njihov način življenja. Čeprav gre za roman in ne kakšno strokovno delo, v njem dobro začutimo nestrpnost, zadržanost in zapostavljanje »drugačnih«, tako pri odraslih, ki z gnevom govorijo o ciganih, posledično pa romskih otrok medse ne sprejmejo niti njihovi sošolci. Zgodba je razdeljena na dva dela. V prvem pisatelj prikaže življenje v romskem naselju, problematiko šolanja Romov, njihove prigode, razhajanja, težave, pa tudi dejanja, o katerih včasih beremo v črni kroniki. Glavna junaka, romski deček Zoran in Milena, deklica iz premožne družine, se kljub vsem prepovedim družita in si pomagata, zato se Milenina družina odseli v tujino, saj naj bi tako prekinili vse stike med njima. Drugi del romana se dogaja deset let kasneje. Zoran in Milena se po naključju srečata v Ljubljani, kjer oba študirata. Njuno prijateljstvo je še vedno živo in počasi preraste v ljubezen, ki pa ji Milenina starša še vedno ostro nasprotujeta.
V Sloveniji je verjetno malo etničnih skupin, o katerih ostaja toliko predsodkov, kot so Romi. Rudi Mlinar nas z romanom Kamav tu opomni, kako krivično je predsodke posploševati na celotno populacijo. Tudi Romi so navsezadnje ljudje kot vsi drugi, so takšni in drugačni, in kot takšne jih je treba sprejemati.
Objavljeno: 22.03.2024 23:19:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:55:42
Med vrati sta se pojavila Zoran in Milena. Oba sta bila nasmejana, v očeh se jima je videlo, da sta srečna, ker sta skupaj, da si še kako želita, da bi bil ta šolski hodnik, ki je vodil iz sobe za glasbeni pouk na dvorišče, dolg vsaj kakšen kilometer ali še več.
Bila sta ravno sredi pogovora, tako da prvi hip, osvetljena od sonca, niti nista videla, kdo prihaja, kdo stoji v senci ob strani.
»Milena!« je tišino presekal oster glas ženske, ki je pohitela proti hčerki, kot da bi ta stala na robu prepada in bi jo bilo treba rešiti pred padcem v globino.
»Ali ti nisem že tisočkrat rekla, da se mi ne družiš s tem ciganom?«
Nasmeh na njunih obrazih je izginil, kot bi sonce zakril teman oblak.
(str. 152)