Kamen v melišču

Katalonska pisateljica Maria Barbal se je na literarno sceno izstrelila leta 1985 v Španiji, kmalu pa je uspela tudi širše. Njen prvenec Kamen v melišču je takoj požel zelo pozitivne odzive tako med bralci kot med kritiki, njegov prevod pa smo dobili tudi Slovenci. V romanu spoznamo glavno junakinjo Conxo, ki nam prvoosebno pripoveduje o svojem življenju. Osemdesetletna starka se spominja glavnih epizod svojega življenja od otroštva naprej, glavnih dogodkov, ki so jo zaznamovali, in oseb, ki so jo izoblikovale in vplivale nanjo. Roman se začne s preživljanjem otroštva v odmaknjeni katalonski gorski vasici nekje na začetku 20. stoletja. Za to otroštvo sta bolj kot predajanje igri značilna delo in zgodnji odhod od doma z namenom služiti pri tujih ljudeh. Pa vendarle se Conxina usoda nekoliko razlikuje od zgodb pestrn in pastircev, ki jih prav tako poznamo iz literature, saj v njeno življenje odločilno posežeta sorodnika, ki jima nečakinja nekaj pomeni in ki v njej ne vidita nepotrebnega bremena. Conxa je za njiju nepomembna le na prvi, zelo površen pogled, v resnici pa si vzajemno pomagajo in rešujejo svoj položaj v skromnih razmerah, v krajih, kjer je tudi najbogatejši kmet v resnici revež.
Ko Conxa spozna Jaumeja, kovačevega sina iz sosednje vasi, se prvič zaljubi, a si zaradi svoje plahosti to dovoli priznati šele potem, ko ji on vneto piha na dušo. Iz Conxinih ust pride ena lepših ljubezenskih izjav v literaturi, ki Jaumeja zelo dobro opiše. Zanjo je človek, ki se je rodil le zato, da bi jo osvobodil bojazni, prižgal luč v temi in izravnal pot, zamejeno z visoko goro. Mlada zaljubljenca sta po značaju popolno nasprotje, tiha in sramežljiva Conxa, obremenjena z nepisanimi pravili tradicionalne družbe, proti veselemu, prijaznemu, dobrosrčnemu in tudi zelo naprednemu Jaumeju.
Conxina mirnost in pasivnost sta delno verjetno posledica vzgoje, ki je je bila deležna, in družbenega položaja njenega spola, gotovo pa ima pri tem pomemben vpliv tudi njen značaj. Vendar se Conxa kljub svoji podrejenosti dobro zaveda pomena ženske za obstoj hišnega gospodarstva. Da podpira tri vogale pri hiši, je ponosno ponavljala že njena mati, Concha sama pa pravi, da je naloga ženske, da drži skupaj večino stvari, naloga moškega pa je predvsem to, da se dela, da je glavni. Ko gleda Concha nazaj na ta leta, uvidi, da se spominja najbolj srečnega obdobja svojega življenja, ki si ga je zaradi dilem, izvirajočih iz njene tradicionalne vzgoje, znala še najbolj zagreniti kar sama. A politična situacija v Španiji se je zaostrila, prišlo je do državljanske vojne in tok življenja Conchine družine se je tragično obrnil.
Naslov Kamen v melišču je na platnici knjige postavljen v širši kontekst. Conxa pravi, da se počuti kot kamen, ki je zastal na melišču. Če se sproži plaz, se bo skotalila z drugimi okruški v dolino, če se pa nič ne premakne, bo ostala pri miru še dolgo časa. Ta občutja so Concho prežemala, ko je med državljansko vojno vsa tesnobna sedela v zaporu, skupaj s hčerkama in množico drugih žensk in otrok, katerih moške so aretirali. Kakšna usoda jim je namenjena, niso vedele, bile pa so tudi brez najmanjše možnosti, da bi lahko vplivale nanjo. Naslov bi lahko razumeli tudi kot opis njenega značaja, njene velikokrat neaktivne vloge, ki jo je odigrala v svojem življenju.
Ostarela Conxa nam stran za stranjo niza spomine, ki se bolj ali manj končajo v kaosu in terorju državljanske vojne. Sledijo utrinki iz let po vojni, ko se mora ukloniti novemu pretresu svojega življenja: preseliti se v mesto, s slikovitega katalonskega podeželja pristane v Barceloni, ki ji je tuja v vseh pogledih.