Kamor je šla
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Odisej |
Prevod |
Ana Grmek |
Ključne besede | Čustvene motnje, Glasba za violončelo, Jeza, Ljubezen, Mladostniki, Rock glasbeniki, V mladinskem leposlovju, Žalovanje |
Ameriška pisateljica Gayle Forman je z romanom Če ostanem v hipu osvojila tako bralce po vsem svetu kot literarne kritike. Za knjigo je prejela nagradi NAIBA Book of the Year (2009) in Indie Choice Honor Award (2010). Zgodba je zaživela tudi na filmskem platnu. Knjiga Kamor je šla je njeno nadaljevanje. Gre za razplet prelepe ljubezenske zgodbe ter pripoved o moči glasbe. Sedemnajstletna Mia doživi prometno nesrečo, v kateri izgubi oba starša ter mlajšega bratca. Zato, da je lahko spet našla sebe, je po tem, ko je prestala težko okrevanje, zapustila svojega fanta Adama. Oba se sicer ukvarjata z glasbo. Ona je čelistka in se ukvarja s klasično glasbo, Adam pa je kitarist in pevec, ki se ukvarja s popularno glasbo. Tri leta po prometni nesreči in njunem razhodu, je Mia vzhajajoča zvezda šole Julliard, Adam pa na drugem koncu Amerike oboževano rokovsko božanstvo s slavnim dekletom. Nekega dne se po naključju, ali pa tudi ne, srečata v New Yorku in obe njuni maski, pod katerimi se skrivata, počasi padeta. Soočita se s preteklostjo in njuno neizmerno ljubeznijo. Obema je težke trenutke zadnjih treh let pomagala prebroditi glasba. Včasih besede res niso potrebne. Ne glede na to, da zadnjih treh let nista preživela skupaj, sta bila drug z drugim s pomočjo glasbe, do katere oba čutita neizmerno strast. In ta strast jima pomagala preživeti. Knjiga vzbuja upanje, da kakšna ljubezen vseeno lahko previhari vse viharje in doživi svoj neskončno lep konec ali nov začetek. Kakor vzamemo. Sicer pa preseneča njuno, kljub rosnim letom, odraslo soočanje s smrtjo ali izgubo bližnjih. Glede na prebrano velja verjeti, da bo tudi nadaljevanje knjige Če ostanem v hipu osvojilo tako bralce kot literarne kritike.
Objavljeno: 14.05.2017 11:03:01
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:54
“Na albumu refren ponavljamo v neskončnost; besnimo in objokujemo. Prišlo mi je v navado, da neham peti in mikrofon obrnem občinstvu, da prevzame. Tudi zdaj obrnem mikrofon, proti travnikom in množica ponori, prepeva mojo pesem, znova in znova ponavlja mojo prošnjo. Pustim ji, da nadaljuje, in se sprehodim po odru. Bend vidi, kaj se dogaja in še naprej preigrava refren. Ko se približam robu odra, jo vidim tam, kjer se je vedno najbolje počutila, čeprav bo v bližnji prihodnosti pod žarometi ona, tisti ob strani pa jaz. Čisto prav se mi zdi. Občinstvo še naprej poje, zahteva pravico zame, jaz pa brenkam, dokler nisem dovolj blizu, da vidim njene oči. Takrat začnem peti refren. Njej. Nasmehne se mi in tako je, kakor da bi bila tukaj sama, edina, ki veva, kaj se dogaja. Da namreč pesem, ki jo pojemo skupaj, pišemo znova. Zdaj ni več jezno rotenje, ki ga kričim v praznino. Prav tukaj, na tem odru, pred osemdeset tisoč ljudmi postaja nekaj drugega. To je najina nova zaobljuba.” (str. 210)